Pred dvemi leti sem se spomladi odpravila s kolesom na Gradiščansko in ob Nežiderskem jezeru naredila nekaj prekrasnih tur. https://gorajemojdom.blogspot.com/2022/04/ Pokrajina je bila tiste vrste, ki poboža dušo.
Že takrat sem pomislila na možnosti kolesarjenja ob Blatnem jezeru.
Pridobivanje podatkov o kolesarskih poteh je bilo zanimivo, saj sem našla največ internetnih strani, ki so bile le v madžarskem jeziku. Nekaj uporabnih podatkov sem dobila na straneh aplikacij komoot in outdooractive, pa vendar imam najraje pred sabo dober tiskan zemljevid. Zanašala sem se na njihove Tourinform biroje, ki naj bi imeli na razpolago ustrezne zemljevide. In ko je vreme v preteklem tednu najlepše kazalo na SV, sem se odpravila na pot. Najprej sem se ustavila v letoviškem mestecu Heviz in namenoma parkirala daleč od središča mesta, da sem, ta dan še peš, po dolgi vožnji pretegnila noge. Poiskala sem Tourinform, kjer pa so imeli le kolesarski zemljevid celega področja na enem listu. No, za orientacijo bo že. Našla sem tudi menjalnico in prosila za forinte v kovancih, saj je veliko parkirišč okrog jezera plačljivih, tudi v teh, še ne turistično obleganih mesecih. Nazaj do avta grem po lepi razgledni poti in se do avta spustim po križevem potu.
Naslednje jutro je še oblačno in hladno. Počasi se s kolesom odpeljem iz vasi Gyenesdias ob obali jezera do večjega mesta Keszthely.
Skozi središče mesta lovim smer med manj prometnimi ulicami in zanimivostmi. Najlepši je dvorec Festetics z velikim vrtom.
Počasi kolesarim po njegovih lepo urejenih stezicah. Najdem kolesarsko stezo, ki me po 9 km skozi gost gozd (uf, kako je mraz!) pripelje v Heviz. Tam končno posije sonce med oblaki, usedem se na zavetno klopco in se prepustim ogrevanju. Mislim le na toploto, ki me počasi preveva. Še slikati sem pozabila! Ko se za silo ogrejem, zlezem spet na kolo, se zapeljem po poti ob potoku, ki napaja termalno jezero in najdem stezo nazaj. Usmerim se na pot, ki je bolj osončena, čeprav se sonce še kar skriva nad oblaki.
Do obale pridem južno od Keszthelyja ter ji sledim do avta. Lepo urejeni kotički se kar vrstijo.
Pospravim kolo in se zapeljem do mesteca Sumeg, kjer se na vzpetini nad ravnico nahaja grad Sumeg. Vedno več je sonca, a korak kar pospešim, da se pošteno ogrejem!
Spustim se na drugo stran griča, ki me pripelje do lepo urejenega starega mestnega dela.
Sredi mesta popolna tišina, na trenutke pogledujem okrog sebe ali je mogoče,da sem edina obiskovalka. Bolj ko sonce kaže svojo moč, bolj dehti vse kar cveti. Akacije, bezeg, kostanji...
Ker dneva še ni konec, se zapeljem še pod grad Szigliget in se tik pred zaprtjem sprehodim po njegovih stopnicah in zidovih.
Naslednji dan izpod gradu Szigliget s kolesom zavijem na stezo proti Tapolci. Čez lepa, sveže umita in dehteča polja in ravan in tik pred koncem tudi po prometni cesti dosežem večje mesto Tapolca.
Mesto je znano po podzemnem jezeru. Za vstop sem prezgodnja, zato se zapeljem do trgovin, ko pa se vrnem, je pred vhodom že dolga vrsta. Odpeljem naprej do ribnika ob mlinu, kjer je veselo in sproščeno spomladansko vzdušje.
Naslonim se na kolo in se tudi sama zazibam v dopustniško počutje. Ogledam si še preostali del mesta in namerim kolo v smeri Lesencetomaj. Najdem lepo makadamsko pot čez polja in skozi vasi, kjer me spremljajo le glasovi čričkov in ptičkov, ki me pripelje na razgledišče nad jezerom Sepkilato.
Čaka me le še spust in ravninskih 12 km do avta.
Naslednje jutro sem spet zgodna, mraz je še, a če peljem počasi, je kar prijetno. V Balatonalmadiju si ogledam park skulptur.
En del parka je namenjen slovenskim kiparjem.
Nekaj časa se vozim ob jezeru proti vzhodu, nato sledim oznakam za Veszprem. Spet v zelenju, med konji, na asfaltirani kolesarski stezi ob makadamski cesti vijugam, se vzpenjam in spuščam in se pripeljem v mesto kraljic Veszprem.
Mesto trenutno obnavljajo temeljito in je na ogled v omejenem obsegu.
Lep je sprehod (na kolesu) po dolini reke Sed, od koder si z vseh strani ogledam stari del mesta in grad na griču.
Najdem tudi obilo zelenja, ribnikov, miru in .... pravo plezališče, ki je zelo obiskano.
Ob prikupni cerkvici najdem svojo klopco za počitek in užitek. Najdem pot ven iz mesta in se namenim proti Nemesvamos, novemu lepo urejenemu naselju in Vespremfajsz, kjer je že od daleč viden križev pot. Parkiram kolo in se sprehodim do vrha imenitnega razglednika.
Nadaljujem po kolovozih in gozdnih poteh do vasi Paloznak, kjer pri cerkvici spet malo posedim med prekrasnimi rožnimi grmi.
Po asfaltni cesti se ob križevem potu vzpnem in nadaljujem po razgledni poti med vinogradi in zidanicami.
Še kratko ob jezeru in sem pri avtu.
Naslednji dan se usmerim ob jezeru proti zahodu. Vozim se po lepih pristaniščih in plažah.
Pripeljem se do Balatonfured, ki je znano madžarsko zdravilišče z mnogimi stavbami in priznano bolnišnico za srčne bolezni. Bolniki tam pijejo vodo iz termalnega izvira na njenem vrtu.
Nadvse prijetna je vožnja po Tagorejevi promenadi. Znanega indijskega pesnika in nobelovega nagrajenca R. Tagore so zdravili v tukajšnji bolnišnici za srčne bolezni. Mnogi znani madžarski in tuji pesniki, politiki in znanstveniki so tu zasadili drevesa. V parku kljub obljudenosti vladata mir in tišina.
V daljavi že ugledam cilj današnjega kolesarjenja, opatijsko cerkev v Tihanyju.
A do tam je še kar dolga pot, sprva po ravnini, nato pa sledi kar strm vzpon.
Osrednja znamenitost je cerkev, ki je zgrajena na razglednem griču, ter nasproti nje Eho grič. Če na njem izgovoriš ali bolje zavpiješ dvozložno besedo, se vrne odmev.
Sprehodim se po lepem in razglednem mestu in obsedim pod bori. Sedaj že iščem senco.
Še naprej raziskujem malo mestece na griču in najdem - križev pot.
Veliko je trgovinic z začimbami, sivko in keramičnimi izdelki.
Spustim se proti notranjosti polotoka in se peljem daleč naokrog po razgledni cesti skozi vinograde, čez travnike in gozdove do notranjega jezera. Cerkev vidim z drugega zornega kota.
Jezero obvozim in se čez polja sivk in skozi gozd spustim do obale jezera.
Le še po ravnem do tja, kjer sem začela obisk polotoka in naravnost proti avtu. Na Tagorejevi promenadi je to pot glasba in ples, domačini me povabijo na klopco in z njimi uživam ta prelep dan, z vročim soncem obdarjen, med prelepimi rožnimi grmiči.
Poslednji dan, že na povratku domov, se ustavim v vasi Gyulakeszi in se (to pot peš) povzpnem na 376m visoki Csobanc, vrh katerega so razvaline enako imenovanega gradu.
Z očmi objamem pokrajino, ki mi je ponudila toliko lepega v naravi ter miru in prijaznosti ljudi. Križevi poti, ki sem jih prehodila in prevozila, opojne vonjave bujno cvetočih rastlin in umirjenost pokrajine, ki se naseli tudi v prebivalcih in obiskovalcih, mi bodo večen spomin na te kraje.
