S kolesom ob Nežiderskem jezeru

Ker sem morala predčasno zaključiti smučarsko sezono, sem težko čakala, da se začne kolesarska. Pa temperature niso in niso hotele zlesti tako visoko kot meni prija za kolesarjenje. Bližal se je 1. maj in šolske počitnice. Proti morju bi bilo dovolj toplo, a v tem času so obmorski kraji oblegani. Iskala sem druge možnosti. Toplo je kazalo tudi v nižinah celinskega podnebja. In proti SV leži Nežidersko jezero, Neusidler see, veliko kot morje. Velik del ga leži v Avstriji, manj kot tretjina na Madžarskem. Ob njem so speljane številne kolesarske poti, ki se povezujejo na vse štiri strani neba. Pravi raj za kolesarje. Ker pa so tudi ob poti do tja zanimivi kraji in področja, se najprej ustaviva pri gradu Riegersburg.

Zgrajen je na mogočni visoki skali, da ga zagledamo že od daleč. Za vzpon in ogled zunanjega dela gradu in dvorišča potrebujeva kar nekaj ur.

Na grad bi se lahko povzpela tudi po pravi ferati 

ali pa bi do njegovega vznožja priplezala po plezalnih smereh.

Za ferato je prepozno, plezališče je zaprto, midva pa tudi brez tega polna lepih slik in navdušujočega okolja.  Ker sva na cesti gradov, si ogledava še grad Gussing, ki je v primerjavi s prvim veliko manjši, tudi slabše vzdrževan, a vseeno mogočen.

Pot naju naprej vodi v Raiding, rojstni kraj skladatelja F. Liszta. Ogledava si rojstno hišo, koncertno halo, po mestu pa se že zapeljeva s kolesom.

Nadaljujeva po poti rdečega vina, ki naju po malo prometnih cestah zapelje čez travnike, gozdove, vinograde, pod vetrnicami, skozi dehteča polja oljčne repice do Deutschkreuza in krožno nazaj.

Tretji dan le prispeva do najinega "morja". Ustaviva se v kraju Rust, se sprehodiva po njegovem srednjeveškem jedru in dobiva zemljevide, ki naju bodo usmerjali naslednje dni.

Nadaljujeva v Morbisch, kjer pustiva avto v senci, midva pa na kolo. Po zgornji kolesarski poti, ki nama ponudi širne razglede, se odpeljeva v St. Margareto.

V kamnolomu nad njim je postavljeno velikansko gledališče na odprtem, pod milim nebom. Lahko si ogledava vaje za bližnjo uprizoritev pasijona.

Nadaljujeva proti vasu Oggau, kjer naju prisrčna postajališča vabijo k počitku.

Vračava se po spodnji poti, kjer sva v družbi številnih kolesarjev, sprehajalcev, živali...

Trstika, ki obrašča velik del obale jezera, je slikovito postavljena za sušenje in uporabo.

Večer nama ponudi vso barvitost sončnega zahoda.

Jutro se prične z dežjem. Odločiva se za peš ogled mesta Eisenstadt ali po naše Železno, ki je upravno središče Gradiščanske. Ima bogato in razgibano zgodovino. Ni vselej pripadalo Avstriji, močno ga je zaznamovala vladavina Esterhazijev. V središču starega dela mesta je mogočni dvorec Esterhazy s prelepim vrtom.

V dežju se sprehodiva po spodnjem delu starega dela mesta, po poteh Josepha Haydna.

Ko pa se vzpenjava proti cerkvi in hiši, v kateri je živel in delal Josef Hayden, se že pokaže sonce.

Pot prijetno zaokroživa mimo katedrale.

Ker je časa še dovolj, se odpeljeva na povsem drugo stran jezera, v prijetno vas Podersdorf. Večer se zaključi kot se je dan začel, z dežjem.

Jutro je sveže, zato se odločiva za kolesarsko stezo Lackenweg, ki naju odpelje vstran od jezera, proti Madžarski meji. Sredi dne sva že v kratkih rokavih.

Pot vodi po malo prometnih cestah, čez polja in vinograde, skozi drevorede, mimo številnih postajališč, ki vabijo. Ob poti so še druga manjša jezerca, med njimi zelo slikovito, zaradi živalstva in rastlinstva, Zicksee.

Ko se svet odpre, da pogled seže tja do neskončnosti, obzorje barvajo slikoviti oblaki.

Skozi vasi se približava obali jezera. Ob poti je visok razgledni stolp.

Kar pozno popoldan je že, ko prikolesariva nazaj v Podersdorf. Vas si ogledava v barvah sončnega zahoda.

Naslednji dan se ob jezeru odpeljeva proti S, proti mestu Neusidl, ki pa naju ne pritegne. Kar hitro pobegneva iz množice in vstran od hitenja. Nadaljujeva v vas Gols in posediva v prijetnem učnem vinogradu. 

Zaradi grozečih oblakov kar hitro zavijeva proti avtu.

Zgodnji prihod spet izkoristiva za premik, nazaj na Z stran, v vas Purbach. Od tod naslednji dan v prelepem vremenu narediva še krog po poti cvetočih češenj. Češnje niso več cvetele, so pa obilno obložene z malimi plodovi. Naju pa so razvajali pogledi na naravo, ptičje petje in vonjave španskega bezga. 

Številne male vasice popestrijo in razgibajo pogled.

Ob poti so številne vinske kleti, vkopane v zemljo. Nekatere od njih tudi ponujajo hrano in pijačo.

Ogledava si muzej skulptur na prostem.

Te kraje prežema nekakšna spokojnost, nobene gneče, nobenega hitenja, še promet na cesti, ki jo gledava le od daleč, ni gost.

Umirjenost dopolnjuje slikovitost.

A na kraju morava vendar pohiteti, saj naju spet priganja bližajoče se neurje. Za griči že grmi. Zapeljeva se skozi Donnerskirchen in hitro po ravnini odkolesariva nazaj do avta. Ko grmenje in oblačnost mineta, se za slovo še sprehodiva po nasipu ob kanalu do jezera.