Potepanja po gorah in dolinah

Tretji dan mojega potepanja po Karnijcih se zapeljem le nekaj kilometrov severneje od izhodišča preteklega dne, v vas Dordolla. Menda je ime vasi slovanskega izvora. Pod vasjo je urejeno parkrišče, saj je vas stisnjena na skalnem pomolu nad reko. Po cesti moram v vas, strmo bližnjico zapirajo podrta drevesa. Vas je svojska, edinstvena v svoji majhnosti in barvitosti. Nad njo z druge strani bdi mogočna Creta Grauzaria.

V njej je vse, celo življenje utripa v njej. Hiše so obnovljene, pisane in raznolike.

Vsaka ima svojo dušo, svoj pečat.

Po ozkih uličicah sledim oznakam in na koncu vasi do kažipotov.

Urejenih je veliko poti, vsak si lahko izbere krog po svojih željah. Za vzpon izberem pot št. 425. Za začetek prijazen naklon skozi prijeten gozd, za ogrevanje ravno prav. Prečkam most nad globoko grapo, strugo hudournika, pot me vodi ob skalnih skladih, izmed katerih teče voda.

Mimo prvega zaselka

do prvega razcepa,

kjer bukov gozd preide v borovega. Kako diši! Pri drugem odcepu nadaljujem desno po poti 425, prečkam potok, še nekaj časa hodim po izohipsi, nato se strmina zaznavno poveča, tako tista, ki jo premagujem kot ona pod mano. Svet se lepo položi šele pred Forcelo Vualt, kjer se odprejo razgledi

in kjer bolj kot po zimi dehti po pomladi.

Tu je odcep na grebensko pot, jaz pa nadaljujem proti Koči Vualt. Pot se vseskozi rahlo spušča, pod nogami šumi bukovo listje, ki ga mestoma gazim do kolen. Kakšni prijetni zvoki in občutki😄! Ko dospem do koče, je tišina popolna, razgledi na dolino Val Albe dih jemajoči.

Kako bi se usedla, a se bojim, da bi obsedela. Čas me priganja, saj je dan tako kratek. Nov zagon dobim šele, ko si obljubim, da to dolino še obiščem. Do koče je asfaltirana cesta in pod njo parkirišče. Nadaljujem po gozdni cesti, od katere se pot odcepi, ko le ta dobi betonsko prevleko. Vzpenjam se po lepem pobočju s pogledi na razbrazdane stene. Kako poseben in divji je ta svet.

Gozd postaja vse redkejši, vse več je še vedno zlatih macesnov.

in med njimi stavba. Ruševine vojaške bolnišnice iz prve svetovne vojne.

Nadaljujem po lepi mulatjeri, ki me skozi gozd, med ruševjem, čez hudournike, sem ter tja čez krušljiv svet, mimo ruševin vojašnice, s pogledi na kamnite stolpe in razčlenjene stene

pripelje na sedlo in strmo navzgor do grebena,

kjer spet pokukam v Val Aupo.

Po grebenski poti, ki je lepo očiščena,

pridem do skalne pregrade. Oprezam naravnost in naokrog, edina možnost za vzpon na Monte Vualt, ki jo zaznam, je strm skrotast skalni žleb, ki se izteče globoko pod grebenom.

Odločim se, da si ne pokvarim lepega dne in krasnih razgledov, se obrnem in

se po grebenski poti vrnem do odcepa.

Tam ugledam tablico Belvedere in ozka potka me med ruševjem pripelje na imeniten razglednik, 1755m, ki je moj današnji vrh.

Še enkrat si z vrha ogledujem možnosti za vzpon na Monte Vualt, a se mi tudi s tega razgledišča ne pokaže nadaljevanje oz. zaključek moje poti.

Ko se napasem razgledov na blizu in daleč in vsenaokrog, se spustim do zavetišča Cjasut dal Scior, 1732m, ki je vselej odprto za prijatelje in za sonce.

Še kar se sprehajam okrog zavetišča in srkam razglede.

Potem se le ustavim in odložim nahrbtnik. Ogovorita me dve pohodnici, ki sta me videli oprezati pred skalno pregrado. Želeli sta se spustiti po grebenski poti, a jima je prehod preko te pregrade ravno tako skrivnost. Primerjamo vrisane poti na zemljevidih, pot je vrisana v celoti, od Forcelle Vualt preko vrha Monte Vualt do tega zavetišča. Strinjamo se, da je dan kljub temu prelep za uživanje. Le stežka se prepričam, da nekaj pojem, nasitila sem se razgledov😊. Spust začnem po poti 422, ki spretno vijuga med ruševjem in me pripelje do sedla in razcepa.

Zapelje me pot La Lope, kjer se mi obeta hitrejši spust. Je pa tudi strmejši😉. Nad spoštljivo globino pot vijuga ob strugi hudournika. Meglice se širijo iz Furlanske nižine.

Stolpi kipijo nad strugo hudournika

Pot se le uravna in dospem do razcepa s potjo 425. Krog je sklenjen.

Le še do vasice in skoznjo

in sem na začetku današnje poti. Monticello se že zavija v oblak.

Naslednje jutro je oblačno, piha mrzel veter. Spotoma si ogledam Venzone oz. Pušjo vas, nekoč pomembno postajališče ob trgovski poti do morja, ki je bila močno poškodovana v potresu leta 1976. Danes je lepo obnovljena in naseljena.

Vselej je na koncu ozkih uličic pogled na okoliške gore.

Lep je sprehod skozi obnovljeno mestno središče in pod obzidjem.

Le prebivalcev ni nikjer, vsi so se poskrili pred vetrom, ki pometa po ozkih uličicah. Pometem se tudi jaz, a me zapelje še Moggio Udinese, ki se koplje v soncu. S parkirišča se po stopnicah vzpnem v stari, zgornji del mesta. Mimo opatije in pokopališča

me stopnišče pripelje do karmeličanskega samostana in stolpa, ki je bil nekdaj ječa.

Razgledi po dolini Bele navzgor in navzdol so imenitni.

Skozi središče, ki odraža vpliv mediteranske klime, se napotim proti spodnjemu delu mesta.

Med njima je izravnava in zapelje me pot, ki me pripelje, če prav razumem, do pasti za ptice. Krožno postavljeno ogrodje, zaraščeno od zunaj in znotraj gosto zasajena drevesa.

Raje stopim nekaj korakov nazaj, od koder je imeniten razgled na dolino Aupa. Mimoidočega domačina povprašam po imenih hribov in gladko jih našteje, z desne proti levi: Pisimoni, Zuc (dal Bor), Chiavals, Vualt in Monticello.