Po kostanj

 Kostanj imava rada. A uživava predvsem ob nabiranju. Konec septembra bi pa že bil čas zanj. Tod v bližini ne veva za nobeno področje, kjer bi ga našla, zato se ponj odpraviva "na slepo". Narediva lepo turo in skoraj čisto na koncu najdeva še bogato obložena kostanjeva drevesa. A kostanji še niso zreli. Bo treba še enkrat priti naokrog!

Iz vasi Leskovec nameriva daleč naokrog na Obolno. Pot vodi po makadamski cesti. A dolgčas ni. Veliko drobnih stvari naju razveseli.

Oprezava naokrog, a o kostanjevih drevesih niti duha.

Čez lepe travnike zavijeva na Obolno. Z vrha se odprejo lepi razgledi, a danes gledamo v pretežni meri igro oblakov.

Skozi gozd in po grebenu najdeva neoznačeno stezico v vas Poljane in stopiva na travnik, okrog katerega so sama kostanjeva drevesa, bogato obložena s sadeži.

A sva prezgodnja. Vsi kostanji so še spravljeni v svojih bodičastih oblekcah in čakajo nekaj toplih dni. Vprašava za pot in se prek lepih travnikov spustiva do makadamske ceste in vzpneva po kolovozih v vas Izirk in naprej do avta.

Kancelj

 Velikokrat se nam na poti tudi v hribih mudi, da dosežemo zadani cilj in še varno sestopimo v dolino. Med dvema deževnima dnevoma si posebnega cilja nisem zamislila, le zaželela sem si otipat še toplo skalco. Zapeljem se na Jezersko in se po Slovenski vzpnem do Kranjske koče na Ledinah.

Jesen se počasi že oglaša.

Malo pod kočo srečam dva planinca in potrdita, da je lovska pot zaradi dežja prejšnji dan močno razmočena in neprijetna za sestop, zato se odločim za sestop po isti poti. Malo pod kočo me potegne v smer razgledne točke Kancelj. Mislim, da table nikoli doslej še nisem niti opazila. Spustim se do sedelca in vzpnem ob skalah, za katere se mi zdi, da se le stežka še skupaj držijo. 

A skale zanimive, razgled seže po celi dolini. Ne mudi se mi, posedim in se razgledujem. Potem pa le še sestop in občutek umirjenosti in zadovoljstva nosim v sebi.

Hohe Warte

Veliko sem se že potepala ko Karnijcih, a na najvišjem še nisem bila. Pride trenutek, ko se nam okoliščine tako lepo sestavijo, da se nam želje uresničijo. Lepo vreme, sobota, prijatelji. Zgodnji odhod, obilo dobre volje, pot v prekrasnem in divjem ambientu. Za povrh pa še....  a lepo po vrsti...

Pot na vodi od Koče Tolazzi strmo navkreber, ker nismo ravno ljubitelji hoje po cesti. Pripelje nas na prelepe travnike, na katerih že zorijo brusnice, ki se nam ponujajo v jutranjem mrazu. 

Dospemo do Koče Marinelli z izjemno lepimi razgledi na vse 😉strani.

Od koče se še malo dvignemo,, nato spustimo in spet dvignemo do melišč. Razgledi vse lepši.

Pristop čez melišča je utrujajoč, ker je vseskozi nevarnost padajočega kamenja, ki ga sprožajo planinci nad nami😞. A ko se odpirajo nova obzorja, korak postaja vse lažji.

Z melišč zavijemo v steno, po kateri v prijetnem poplezavanju dosežemo vrh.

Sestopamo čez ista melišča, nato pa kar naravnost navzdol. Tudi travniki na tej strani so polni okusnih borovnic in brusnic ter lepega cvetja.

Ko stopimo na cesto, po kateri ob vzponu nismo želeli hoditi, si oddahnemo. Strmina doslej je bila kar precejšnja. Pogledi nazaj so razveseljujoči.

Pri koči se odžejamo s pivom, razveseljuje pa nas pogled na jagode.