Nizke ture z J strani: Landawirsee in Friesach

Poslednji dan najinega potepanja v Nizkih turah si zaželim najvišjega v skupini, Hochgolling, 2862m, pa se dan odvije drugače. Zapeljeva se v Goriach in spet po zelo slabi cesti do izhodišča v temačni dolini. Vlažno je in mrzlo. Z vseh strani vodotoki.

Po gozdni cesti hodiva mimo naselja počitniških hišic. Cesta se prične strmo vzpenjati in se uravna na naslednji planini Zugrigelalm.

Vijuga po uravnavi skupaj z rečico. Ko se prične cesta spet strmo dvigovati, prideva do razpotja. Desna pot zavije strmo navzgor ob potoku na Gollingscharte. Do škrbine je 1,5 ure, do vrha še 3 ure. Vlaga in temačnost se še stopnjujeta. Moje noge in glava pa so težke in zaželim si tja na drugo, sončno stran.

Nadaljujeva torej po cesti. Na sončni strani je tudi obilo rožic in spet borovnice.

Kmalu dospeva do Landawirseehutte...

in kar nadaljujeva mimo spodnjega...

na zgornje jezero in na njegovo obalo. Ponoviva razkošje preteklega dne, občudujeva vrhove, ki se ogledujejo v jezerski gladini.

Nad vrhovi začnejo kipeti oblaki, vse več jih je in vedno bolj črni so.

Počasi se odpraviva nazaj proti koči 

in naprej proti dolini. Ne hitiva, saj za danes ni napovedano slabo vreme. Občudujeva želeni cilj današnjega dne, ki bo prav tako moral počakati do prihodnjega obiska.😄

A ko prideva do razpotja, kjer zavije pot navzgor proti najvišjemu, začnejo padati prve debele kaplje. V nekaj minutah se nebo povsem zapre in dež začne silovito padati. V trenutku narastejo vsi mali potočki in čez stene padajo veliki slapovi. Še preden se opremim za dež, sem že mokra in posušiva se šele pozno popoldan, ko vendarle posije nekaj sonca na parkirišče. 

Naslednji dan ostane le še pot proti domu. Ker ni kratka, se ustaviva v lepem zgodovinskem mestu Friesach (po slovensko Breže) na avstrijskem Koroškem. Nad njim dominirata grad in cerkev, v njem trdnjava.

V mestu in njegovi bližini je 20 cerkva.

Mesto je slikovito, polno rož, skulptur in zanimivih pročelij.

Sprehodiva se po mestu, cerkev in grad nad njim pa bosta počakala najinega prihodnjega obiska.😉

Nizke ture z južne strani: Greim in Wildenkarsee

Zjutraj se po spet precej slabi, a krajši cesti iz St. Petra am Kammersberg zapeljeva do lepe planine, kjer stoji Greimhutte, 1650 m. Nad njo je visoko najin cilj, Greim, 2474m. Greben na obeh straneh kar vabi h krožni turi.

Začneva na vzhodni strani. Vstopiva v pašni svet. 

Po nekaj ovinkih kolovozne poti zagrizeva v strmino. Ves čas pogledujeva v dalj in se sprašujeva ali bo vreme zdržalo.

Spet so rožice tiste, ki pobarvajo suha travna pobočja. A jih ni prav veliko. 

Na pobočju uzrem tudi oblikovan lik. Ga je oblikovala narava sama ali človek?

Malo pod vrhom naju presenetijo kravice. Tako visoko jih nisva pričakovala.

Veter je vedno bolj močan, po grebenu ni več prijetno hoditi, zato nadaljujem proti vrhu kar po sredi zadnje vzpetine. Kmalu doseževa vrh, a se hitro skrijeva v eno od zavetij iz kamna.

Tam vzdrživa kar dolgo, da se pošteno okrepčava. Z vrha je možno nadaljevati po ozkem grebenu do Rettlkirchspitze, 2475m, a bi bilo v tem vremenu preveč tvegano. 

Pričneva s spustom po zahodni strani. Prva strmina se kmalu uravna in doseževa Sandkogel, 2214m. Malo pod vrhom je pravi labirint.

Sedaj pa le še spust po travah do planine Schoneben in po prečni poti nazaj do izhodišča. Ker vreme kar dobro drži, se obirava in obirava brusnice. Vmes se najde tudi kakšna borovnica.

Naslednji dan se zapeljeva do Erlachsee. Jezero obhodiva po V strani in se čez gozd in lepe travnike vzpneva do Rudolf Schober Hutte.

Pri koči je dobro poskrbljeno tudi za kokoši in peteline, ki imajo zavidanja vredno depandanso.

Kar nadaljujeva, pot se strmo dviguje skozi slikovit macesnov gozd. Tudi brusnic in borovnic je obilo.

Prideva do razpotja in se po levi poti spustiva do spodnjega Wildenkarsee.

Brez oklevanja najdeva prijazen prostorček, se usedeva, sezujeva in hladiva razgrete noge. Pa še prigrizneva in odžejava se in zmanjka pravega zagona za nadaljevanje poti na Bauleiteck, 2424m. Radovednost me le toliko priganja, da sama skočim do zgornjega jezera.

Od zgoraj vidim prav do izhodišča ture.

Prelepa grebenska pot na Bauleiteck bo počakala na prihodnji obisk.

Ob spustu se sladkava z brusnicami in borovnicami. Jezero, kjer sva začela pot, obhodiva po Z strani in odprejo se nama nove slike.