Kanjon Raše in ob morju s kolesom

Dolgo sem že imela v načrtu kolesarjenje po kanjonu reke Raše, a je bilo enkrat prevroče, drugič je zmanjkalo časa, tretjič... Tokrat pot pričneva prav na J koncu Istre. Parkirišče najdeva kakšen kilometer pred križiščem ceste iz Trgeta z glavno prometnico, ki pelje iz Labina v Pulo. Pa ne bi bilo treba, je parkirni prostor tudi ob sami prometnici, le da nisva vedela zanj. Po glavni cesti zapeljeva le čez most, nato se takoj desno odcepi makadamska cesta v samoten kanjon Raše. 

Cesta je makadamska in zložno vijuga bolj ali manj ob reguliranem toku reke Raša.  

Potiskava pedala in se poglobiva v tišino in zelene gozdove, travnike, pašnike....

25 km mine kar prehitro in že sva na glavni cesti, ki pelje iz Plomina v Pazin. Le dotakneva se je in zavijeva ostro desno  v strm klanec, ki naju pripelje do vasi Šumber, kjer si privoščiva oddih in okrepčilo ob stari cerkvi, ki žalostno razpada.

Nadaljujeva po razgledni planoti skozi redko poseljene vasi Kraj Drage, Sv. Martin, Paradiž... gori in doli, mimo mogočnih posestev in skozi vinograde.

Pri Snašićih zavijeva v Barbiće. Kažipot na koncu vasi naju odločno usmeri na sprva kolovoz, ki se kar hitro spremeni v razsuto makadamsko cesto, po kateri si ne privoščiva vožnje. Kolo zajahava šele malo pred iztekom na glavno cesto, ki pelje od Labina do Pule. Le še nekaj kilometrov makadama po samem ustju Raše in krog je sklenjen. 

Za nagrado si ogledava park skulptur Dubrava pred Labinom.

Naslednje dni nadaljujeva s kolesarjenjem ob morju. Izbereva in združiva že znane odseke poti, ki potekajo neposredno ob morju in ki sva jih že prevozila v sklopu kakšne druge kolesarske poti. 

Začneva pri trdnjavi Punta Christo in kolesariva do Peroja.

Naslednji dan začneva v kampu Polari.

Po lepih poteh skozi borove gozdove in čez polotok Zlatni rt prispeva v Rovinj.

In nadaljujeva ter vztrajava ob morju vse do konca utrjene poti skozi kamp Amarin. Nazaj narediva kakšen ovinek levo ali desno več, da pot ni povsem ista in se do avta pripeljeva, ko je sonce že nizko nad obzorjem.

Še en lep, topel dan je pred nama in prekolesariva še odsek od Funtane 

mimo Bele Uvale, Zelene in Modre Lagune do Poreča in še naprej do rta Materada.

Občudujeva barvitost v tem letnem času.

V zraku je veliko vlage, nadihava se morskega zraka z eteričnimi olji mogočnih borovcev.

In zvečer občudujeva sočni zahod v Zeleni laguni.

Zadnji dan pred napovedanim poslabšanjem izkoristiva za pot domov. Zaradi obvoza se peljeva skozi vasico Trviž

in osvojiva 478 m visok Piloščak z lepim razgledom.

In tamkaj zaključiva še eno lepo jesensko turo, kjer sva spoznala še nekaj skritih kotičkov prelepe Istre.

Jezeri Limo in Sorapiss

Po kar dolgi turi preteklega dne si načrtujem malo krajšo turo na jezero Limo. Res je krajša po dolžini! Za izhodišče izberem parkirišče St. Uberto, 1421m. Ker želim opraviti krožno pot, sledim poti št.418. Na spletu najdem podatek, da je bila pot dolgo zaprta, pred kratkim so jo obnovili in ponovno odprli. Sledim lepo označeni poti, vseskozi s pogledi na goro Taburlo, 2261 m.

Steza me vodi skozi gozd in mestoma močvirnat teren. Ko dosežem suho strugo, markacij ne najdem. Iščem in sledim možicem.

Ko se struga strmo postavi pokonci, se pot obrne v ruševje. Tudi tu me vodijo možici. Presenetim dva domačina.

Svet postaja vse bolj divji, odmaknjen in moram kar dobro iskati, da najdem nadaljevanje poti. 

Ko že skoraj obupam, se spet pojavijo možici. Teren se za kratek čas uravna, da se nato lahko spet strmo požene čez skalno stopnjo. Pot je neprijetno zagruščena.

Za kratek čas se teren spet uravna, prečim melišča in pridem na obširne travnike. Izza roba me pozdravi veliko radovednih oči.

Že mislim, da bo nadaljevanje le še sprehod po širokih travnatih hrbtih, ko se pred mano odpre široko in strmo melišče. Čezenj vodi komaj zaznavna stezica, mestoma sprana do gladke podlage.

Z melišča se vzpnem na najvišjo točko na tej poti, 2603m. Že od daleč pa vidim, da je voda odnesla nadaljevanje poti čez travnata pobočja na dveh mestih. Možici me vodijo strmo navzdol skoraj do izteka grape čez skalno stopnjo, kjer najdem varno mesto za prečenje. 

Zaženem se strmo navzgor in ujamem nadaljevanje poti, ki me pripelje na široka travna pobočja s prekrasnimi razgledi. Zaželim si, da ne bi bilo nobene grape in nobenega melišča več na tej poti. 

In res me nadaljevanje poti pelje samo še čez travne hrbte. Pripelje me do odcepa poti na lep vrh Col Becchei Dessora, 2794m. Srečam prve gornike ta dan.

Jaz pa le poiščem zaveten travni kotiček in uživam ob pogledu na lepo pot proti vrhu. Ko se naužijem razgledov in naberem moči, se počasi spuščam proti jezeru Limo. Pokrajina naokrog je nekaj posebnega.

Kako je srčkano!

Že od daleč izbiram kotiček za počitek. Dobrodošlico mi izreče radovedni svizec. 

Ob jezeru si privoščim dolg počitek. Sedem na skalco, namakam noge in opazujem razigrano mladino, ki uživa v kopanju v precej mrzli vodi. Brrr. Končno se le odločim za povratek. Makadamska pot je že kar cesta, na kateri je veliko gornikov, sprehajalcev in kolesarjev. Udobno me popelje med visokimi gorami in skozi macesnov gozd.

Ob poti je obilo kotičkov za počitek, a sedaj si ga ne morem več privoščiti.

Tudi prva oznaka za slap me ne pritegne, pri drugi oznaki pa le zavijem na ozko zavarovano poličko, ki me pripelje do drugega slapu.

Vode je obilo in nadaljevanje pod njim v teh razmerah ni mogoče. Vrnem se na pot št.10, ki me ob reki Rio di Fanes pripelje do izhodišča.

Še en lep dan se obeta pred poslabšanjem vremena. Izkoristim ga za povratek domov. Spotoma se ustavim pod prelazom Tre Croci, 1860m, in poiščem pot proti jezeru Sorapis. 

Sprva lepa gozdna pot se kmalu spremeni v pot, polno korenin, grušča in do sijaja zglajenih skal. V ranem jutru je tudi mokra.

Razgledi so čudoviti. Pot valovi gor in dol, vsekana v pobočja Cime del Laudo. Na izpostavljenih odsekih je zavarovana. Mestoma so v pomoč tudi stopnice in lestev.

Prečenje se izteče v gozd. Najprej zagledam kočo in nato jezero Sorapis, 1932m, ki ga obkrožajo gore skupine Sorapis.

Iščem pot, da bi ga obhodila, pa me na eni strani ustavi blato, na drugi pa skalni skok. Tako le obsedim in uživam razglede. Prihaja vse več obiskovalcev in povratek po isti poti, na kateri je sedaj že prava gneča, ni prijeten. 

S pogledom objamem gore vsenaokoli in se jim zahvalim za prelepa doživetja preteklih dni.