Paklenica in Srednji Velebit

S prijatelji smo tri dni iskali, božali in grabili oprimke v stenah Velike Paklenice in okrog nje.

Po "delovnem" dnevu prija sprehod po neznanih stezicah. 

V zraku je vonj po morju in vsem cvetju, ki v tem času tam blizu cveti. Opojno!

Opojni so tudi sprehodi ob sončnem zahodu.

Zahajanje sonca je dolgo, barvito, slikovito in vsakokrat nepozabno. Obda me z milino, toplino in  umirja vse v naravi.

Ko prijatelji odhitijo službenim idr. obveznostim naproti, se zapeljem na Baške Oštarije, ki so izhodišče za nekaj vrhov v srednjem Velebitu. Že v lanskem letu sva spotoma domov iz srednje Dalmacije zavila v srednji Velebit. Uspel nama je vzpon na Filipov kuk, nadaljevanje je preprečilo poslabšanje vremena. V spominu mi je ostala slika prelepih vrhov, ki se pnejo nad Oštarijskim poljem.

Vreme mi je letos naklonjeno in 2 dni uživam v samoti in divjini Srednjega Velebita.  Prvotni načrt, da pot nadaljujem, kjer sva lansko leto končala, v trenutku spremenim, ko zagledam pred seboj prelepe vrhove, ki jih je moč povezati v krožno turo. 

S parkirišča pri Kubusu namerim svoj korak proti Kizi. Pot me vodi mimo planinskega doma Prpa, po makadamskih in gozdnih cestah po pobočjih Basače in Badnja.

Po stiku s Premužičevo stazo se prične dvigovati in cakcakati čez cvetoče travnike

do uravnave z lepimi razgledi na morje in Oštarijsko polje .

Za kratek čas stopim v gozd. Steza se vzpne preko skalnega skoka, 

najprej do prve livade, kjer nadaljevanje ni povsem jasno. Le najdem prave oznake in pridem na drugo, večjo livado, kjer je na sedlu oznaka, da je le še 5 min do vrha Kize.

Vršnji del je hudo gladek, v začetnem delu sta dve varovali odstranjeni in mi zaključni vzpon ne vzbuja dobrih občutkov. Odločim se, da bom občudovala razgled na vse strani s te točke, kjer je oznaka, da je vrh Kize tik pred menoj.

Odpre se pogled na 7 km dolg greben Dabarskih kukova. niz kamnitih vrhov in sten, ki se dvigajo iz gozdov in livad Velebita.

V nadaljevanju poti se počutim kot v kiparski delavnici.  

Sledim oznakam za Kuk od pećice in po razgibanem grebenu dosežem vrh. Razgledi so dih jemajoči.

Vrnem se na pot in nadaljujem skozi Hajdučka vrata, ki me pripeljejo na gozdno cesto.

Cesti sledim do odcepa za Ljubičko brdo. Senčni vzpon skozi gozd se prileže. Na livadi me potegne na odcep za Medvjeđi kuk. Lep in razgiban je vzpon po delno zavarovani poti na vrh z razgledi na opravljeno in nadaljno pot. 

Na livadi si najdem zavetje pred soncem in se končno malo odpočijem in okrepčam. Tako zanimiva je bila pot, da sem na počitek in okrepčilo povsem pozabila.  Z livade opazujem Medin kuk. Je res videti kot speči medved?

Sledi še en zanimiv vzpon na Kuk od Karline plane in slikovito prečenje  do travnatega grebena Ljubičkega brda.

To je zadnji vrh današnje ture, privoščim si daljši počitek in umirjanje. Spustim se v Baške oštarije in po Terezijani dospem do parkirišča. 

Za zaključek dneva mi sonce, ki zahaja, nariše prelepe slike.

Naslednji dan pričnem na drugem koncu Oštarijskega polja. S Takalic se po robu vzpenjam sprva skozi gozd do uravnave, nadaljujem po vijugasti stezi med balvani do vrhnjega grebena. Hitim, saj je že opoldan napovedan močan veter.

Po skalnem grebenu dosežem vrh Velikega Sadikovca.

Po skalnem in travnem grebenu nadaljujem še na drugi konec in se za hip ustavim na "manjem vrhu" Velikega Sadikovca.

Veter se že zaganja, zato pohitim in se spustim na livado. Po opisu iz vodnička naj bi bila tod oznaka za Mali Sadikovec. Najdem zgolj slabo uhojeno pot, čez nekaj časa tudi obledele oznake in lepa steza me pripelje na Riljev vrh.

Močan veter prinese vonj po morju.

Varno v zavetju se predam vonjavam in prisluškujem bučanju vetra. Do sedla se spustim po isti poti, za povratek poiščem pot, ki me pripelje na Sladovačko sedlo in po poti pristopa do avta. Za zaključek sonce za kratek čas obsije stezo in me povabi, da se še vrnem v ta prelepi konec.