Kotovo sedlo

Idealno vreme, super razmere, odlična družba, si lahko želimo še kaj lepšega? Ne prav zgodaj, pa tudi (pre)pozno ne od doma, ob pol osmih se nama že usta razlezejo v nasmeh, saj kar takoj pri avtu stopiva na smuči.

Po tekaški progi brez snemanja smuči, mimo koče v Tamarju in že pred deveto uro seže pogled po vsej dolini prav do vrha ozebnika in Jalovca.

Potem pa je zmanjkalo "filma". Fotoaparat je odpovedal poslušnost in ves nadaljni čas sva samo uživali ob vzponu. Sem ter tja, s srenači na smučeh, v kratkih okljukih se vzpneva čez vso strmino in pridno pridobivava višino. Še čez plazovino pod ozebnikom in že sva na sončku. V trenutku postaneta bunda in kapa odveč. Pri balvanu se odžejava in še kar se nama smeji. Iz nahrbtnika vendarle potegnem telefon in slikam. Tako širokega nasmeška ne gre zamuditi. In mogočne stene Jalovca, ki se pne nad nama, tudi ne.

V spomladanski opravi kar hitro doseževa višino 2150 m, kjer vzpon po 5 urah zaključiva. Rama je malo višje, sedlo malo nižje, za dobro smuko bo tole zlata sredina glede na čas in utrujenost nog. In še kar se nama smeji.

Dobro si odpočijeva, nadomestiva porabljeno tekočino in kalorije in uživava v pravi spomladanski smuki. Zgoraj še tako visoko, da ni vse razmočeno, pa tudi nezvoženo, spodaj že prihaja senca, da je srenec ravno prav odnjenjan, vmes pa trd, mestoma razrit, a suh sneg, ki dovoljuje lepo zavijanje brez večjih naporov. 

Potem pa le še iztek desno pod stenami, vijuganje med drevesi do koče, kjer poiščeva svoje drevo. Še zadnji požirki čaja, pospraviva odvečno obleko in opravo in smuk po tekaški progi do avta. In nasmeh bo trajal še dolgo....

Menina planina

V domači regiji kljub s snegom bogati in dolgotrajni zimi ni velike izbire, ko si zaželim na pot s snegom in razgledi. Kar sama se ponudi Menina in njen najvišji vrh Vivodnik. 

Že pri kažipotu nad vasico Okrog je nekaj snega, nato pa ga je z vsakim metrom višine več. Skrenem levo. Kar precej časa hodim po cesti, odprejo se razgledi. 

Vse bolj dvomim, da je do vrha res samo 2 uri, saj se mi zdi, da se vedno bolj oddaljujem od cilja. Pa nihče še ni hodil pred menoj po zadnjem sneženju pred 3 dnevi. Gotovo bo vse shojeno, ko se moja pot pridruži tisti, ki pripelje iz vasi Golice, se tolažim. Pa sem se uštela. Le en planinec je šel pred menoj, Po velikosti noge in dolžini koraka sodeč velik moški. Poskakujem iz stopinje v stopinjo, preskakujem in preplezam nekaj podrtih dreves, se za hip ustavim in razmišljam ali bi sploh nadaljevala. Pa je pot vedno bolj zanimiva, jasno nebo vabljivo in nadaljujem. 

Prečim travnike, poslušam ptičice, pod snegom lepe rožice, nad mano slikovito nebo in ... sneži... samo hodim še in uživam v čudovitih slikah narave. Ko ne mislim več na čas, dosežem vrh res hitro.

Z vrha kar nadaljujem s spustom proti Domu. Gaz še ni narejena, markacije verjetno pod snegom, zanesem se na svoj občutek. Med drevesi uzrem Ojstrico, ki se odstre le za hip.

Na sledi naletim pri kažipotu, ki mi pokaže le še strmo navzdol. 

Izberem si mizo, posedim (na njej, ker so klopi pod snegom), uživam ob čaju, božanju sončnih žarkov, razgledih, mrzlem vetru.

Ko pa veter le postane premočan, se hitro poberem na gaz proti Biba planini. Tudi s te strani ni bilo velikega obiska.

Tudi ko z Biba planine zavijem naravnost navzdol čez travnike, še dolgo hodim po zasneženih poteh, vlakah, kolovozih. Do nekje tam, kjer preberem, da je treba hoditi za srcem!

Lepenatka

 Vremenska napoved je nesigurna. Dežja ne bo, veliko sonca pa tudi ne. Zato se kar med vožnjo odločam. Nad Menino se že zbirajo meglice, gore nad Črnivcem pa so še kar obetavne, v ozadju na zadnjo strmino celo posije sonce. Grem na Lepenatko po znani poti iz Mačkinega kota. 

V hitrem tempu po kolovozih do planine, naprej pa bi se raje sprehajala in se okrog razgledovala na Menino, pa na Kranjsko reber, a me veter priganja. 

Da se mu čimbolj skrijem, naredim pod vrhom prečko čez celo pobočje, ki je bilo letos tako lepo zasneženo, da je bila možna smuka. Na vrh pristopim iz zavetrne strani. 

Me pa na vrhu skoraj odpihne. Na hitro nekaj posnetkov in se pustim odpihniti na sedlo Kal.

Od tam pa se hitro skrijem v gozd pod sedlom, najdem pot, ki se spušča proti Sv. Lenartu, se od nje pravočasno odcepim in obkrožim goro po zavetrni strani.

Pri lovski opazovalnici si prične sonce iskati pot skozi oblake in me premami k posedanju.

Na poti do planine nekaj razgibalnih vaj preko podrtega drevja. 

Jasnine in sonca je vedno več. Malo nad avtom se na cesti greje in se niti malo ne premakne, ko mimo grem.

Velika planina

To pot peš, čeprav je sveže zasnežena. A pretekli dnevi so priklicali spomlad tudi na višje ležeče travnike. Izberem pot iz vasi Krivčevo, po kateri še nisem šla. Skozi vas se sprehodim do strmega začetka poti med kolovozom in travnikom.

V zavetju eno redkih dreves, katerega cvetje ni pomrznilo. Vse drugo je bolj žalostno za pogledati.

Nad prvo planino, ki jo dosežem po strmi hoji navkreber, se pot razcepi. Odločim se, da grem navzgor čez Kisovec, spustila pa sem bom čez Gojško planino. 

V razcepu še dobro označena pot, nato pa se mestoma markacije razgubijo. K sreči je nekaj snega na poti in v snegu stopinje planinca, ki je pred menoj danes že šel po tej poti, da se na poti ne ustavljam.

Pred planšarijo se odžejam z vročim čajem, Toplota sončnih žarkov je zapeljiva, a zgoraj že slišim bučanje vetra. Nadaljujem in dosežem Malo planino. 

Nadaljujem po robu, gledam, fotografiram, se oziram.  Ne hitim, nič me ne priganja. Tudi veter je potihnil ali pa se zbudi le sem ter tja za kratek čas. 

Rob je v pretežni meri kopen ali pa je sneg spihan tako da ni težave pri hoji.

Zapeljivo! Tudi smučati bi se še dalo. A tudi peš je prelepo.

Kar prehitro dosežem vrh Gradišče, 1666 m. Tačas pa so oblaki že prekrili večino neba, postaja hladno, le kratek postanek za požirek čaja pa spust skozi naselje in do kapelice v zavetje na prigrizek.

Potem pa malo po svoje do prvega vrha 

in  mimo Domžalskega doma na Mali planini, čez Gojško planino do 

parkirišča pod njo. 

Kar čez cesto najdem pot, nekaj časa po gozdu in snegu, nato po makadamu in kopnem na prvo planino

Le še strm spust in že sem pri avtu.