Morje, o morje.... Vransko jezero, Filipov Kuk in Grabovača

Še en kolesarski izlet narediva. To pot ob južni strani Vranskega jezera. Po asfaltni cesti brez prometa, ki valovi gori doli, vseskozi z lepimi razgledi na Vransko jezero se peljeva proti vasi Drage, Pri odcepu se odločiva za nadaljevanje po makadamski cesti, a po nekaj kilometrih postane prevroče in zavijeva skozi dehteč borov gozd do obale Vranskega jezera. Senca je tako gosta in veter močan, da si oblečeva dolge rokave. Obsediva na klopeh ob obali in poslušava tišino.  

Na povratku zavijeva v vas Drage, se ustaviva ob morju. Jaz se na hitro osvežim v morju, potem pa čakava ohladitev za povratek v domači kamp.

Naslednji dan se odpraviva proti domu. Ustaviva se v Baških Oštarijah v Velebitu. Zapeljeva se pod vznožje Filipovega Kuka, kjer je urejeno plezališče, a smeri so le za zelo dobre plezalce. Po strmi in zaraščeni poti se vzpenjava proti Filipovemu Kuku, a zgrešiva odcep nanj. 

Nadaljujeva z vzponom in iz gozda pokukava na razgledni hrbet Ljubičkega Brda pri prelazu Vrata. 

Nadaljevanje poti vabi na res slikovito Ljubičko Brdo, a črno nebo in grmenje v bližini naju pripravi k hitremu spustu. 

Kratko se sprehodiva skozi Baške Oštarije.

Nadaljujeva v smeri proti domu. Ustaviva se v Grabovači in se prav na hitro odločiva za ogled jame. 

Jama je majhna, a res lepa, vredna ogleda. Pot naju zapelje še na razglednik in obkroživa ves hrib Grabovača.

Odpre se pogled na Velebit, ki je že obsijan s soncem. Midva pa si le zaželiva še snidenje prihodnjič.

Morje, o morje... Pakoštane, Biograd, Vransko jezero

Naslednji dan se preseliva v Pakoštane. Prvi dan osedlava kolo le toliko, da si ogledava in raziščeva prijetno mestece in njegovo okolico. Sončni zahod malce zamudiva.

Zjutraj se najprej odpraviva v mesto, založiva s sadjem s tržnice, nato pa v smeri proti Biogradu. Najprej zgrešim kolesarsko pot in se znajdeva v prelepem zalivu Pilatuša. 

Po kolovozu doseževa kolesarsko stezo, ki preko hriba doseže Biograd na moru. Na vrhu hriba srečava Nemca na kolesu, kratko z njim poklepetava. V preteklih 12 dneh se je pripeljal s kolesom iz Nemčije, cca 1500km in nadaljuje naprej do Istanbula. Čaka ga še cca 1700 km vožnje. Zaželiva mu srečno pot. Midva kar nadaljujeva do Filip Jakova, si tam poiščeva senco in uživava v vonjavah cvetočih grmov. 

Nadaljujeva še do vasi Turanj, spet poiščeva gosto senco in čakava, da mine vroči del dneva. Jaz se ohladim v ne preveč toplem morju. 

Da ne čakava predolgo, nama pridejo na pomoč oblaki. Po isti poti do Biograda in skozi center mesta, ki je v nasprotju z doslej videnim prav mondeno letovišče.

Ker se nebo močno pooblači, kar pohitiva proti "domu". 

Naslednje jutro prečiva Jadransko magistralo in že z vrha ugledava veliko Vransko jezero. Zapeljeva se do zaliva, iz katerega v glavni sezoni vozi ladjica.

Nadaljujeva do vhoda v Ornitološki rezervat in se sprehodiva po lesenih poteh. Ptice so se v glavnem že poskrile pred burjo in opoldansko vročino.

Nadaljujeva do vasi Vrana, si ogledava dvorec Maškovića Han, razvaline starega gradu in izvir Pećina.

Vročina naju že skoraj odvrne od nadaljevanja poti, pa nama spet pridejo na pomoč oblaki. Nadaljujeva proti razgledišču Kamenjak nad Vranskim jezerom. Vmes se nekajkrat pred soncem skrijeva v senco. 

Vzpon na Kamenjak je kar strm. Ob cesti kameni križev pot, na vrhu cerkvica in...

razgledi na vse strani. 

Nebo postaja vse bolj črno, strmi vzpon sedaj postane hitri spust. Ujame naju manjša ploha, posediva v zavetju nasproti gostilne, kjer si kupiva fige in mandeljne. Mmhhm, kako so slastne... Tudi v nadaljevanju se cesta vseskozi spušča, zato sva hitro v Vrani. Ogledava si še cerkev sv. Nediljice, ki jo obkroža krasen park s številnimi kipi. 

Le še 5 km ravne ceste in kratek vzpon do domačega kampa. Tu je pošteno deževalo in česar nisva pospravila, ožemava in sušiva.

Morje, o morje... Murter

Spet je dan za pisanje.... in bilo je mnogo dni, ko je bilo tudi na primorskem deževno vreme. Pomlad se že skoraj izteka, pa sem se šele nedavno odpravila s kolesom v tople kraje. In še prav daleč sem se morala odpeljati, saj je bilo v Istri še vedno napovedano nestanovitno vreme. Ker sva Istro dobro spoznala ob preteklih obiskih, naju vreme napoti odkrivati nove kolesarske poti.

Zapeljeva se na otok Murter. Čeprav sem ga večkrat obiskala v otroških letih, sem ga drugače imela v spominu. Prav gorat je in se sprašujem, le kje bova našla kolesarske poti ob morju. Pa je bila z iskanjem kolesarskih poti manjša težava kot z iskanjem prostega mesta v kampih. Iz kampa se takoj zapodiva po makadamu navkreber.

Klanec se močno pokonci postavi, da greva en del peš, je pa potem spust v Murter pravi oddih in sprostitev. Voziva med bori, cvetočimi grmi brnistre, ki opojno diši.

V zalivu najdeva prijazen kotiček, kjer se za dalj časa ustaviva.

Ob obali po makadamu in asfaltu doseževa še Betino, se zapeljeva do cerkve in okrog nje in uživava v razgledih, vonju, ki veje z morja in toploti sončnih žarkov.

Po neprometni asfaltirani cesti nadaljujeva po senčni strani otoka, se vzpneva na preval, kratko na glavno prometnico in še spust do kampa, kjer sva nastanjena.

Naslednji dan se odločiva kar za pohodno turo. Iz kampa vodi lepa gozdna pot, vseskozi ob morju, od zaliva do zaliva, proti vasi Jezera na drugi strani otoka. 

Mimo zaliva Koromašna, kjer se odcepi cesta proti vasi, še kar nadaljujeva ob morju. Po ozki povezavi se vzpneva na Murtarić, ki ob plimi postane otok. Na vrhu je svetilnik in ... kaj drugega kot razgled, močan vonj po morju in močan veter. 

Kar hitro nadaljujeva naprej po poti in prideva na makadamsko cesto, ki naju pripelje do vasi Jezera. Mimo cerkve sv. Roka se vzpneva na razgledišče pri cerkvi sv. Konstacija.

Posediva v senci, se po drugi cesti vrneva krožno v zaliv Koromašno in po isti poti nazaj. V lepem zalivu se okorajžim in ohladim v morski vodi.

Naslednji dan spet na kolo. Preko cestnega prevala po nasprotni strani otoka po lepi asfaltirani cesti ob morju, ki valovi kot morje, pripeljeva v Tisno. 

Preko mostu se zapeljeva na celinski del mesta, nato nadaljujeva po otoku po lepo urejeni stezi ponovno do vasi Jezera, ki jo to pot doseževa iz druge strani. 

Skozi njen center nadaljujeva po poti, ki jo še urejajo, se pripeljeva vse do njenega konca v zalivu Koritna, najdeva senco, kjer prebijeva opoldansko vročino in se po približno isti poti popoldan vrneva do domačega kampa. 

Sledi obvezna osvežitev v morju in sončni zahod. Obzorje obarvajo vse nianse od toplo rumene do krvavo rdeče barve.