Prikaz objav z oznako Bela krajina. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Bela krajina. Pokaži vse objave

nedelja, 23. april 2023

Skok v Belo Krajino

Že v lanskem letu sem se odpravila raziskovat Belo Krajino, s kolesom. Pešpoti, občutki med hojo in razgledi pa so povsem drugačni.  Za vikend se naredi lepo vreme na JV in zdi se mi dobra izbira spoznati tudi kakšen belokrajnski vrh. Že ko se vozim proti J, me prevzame sto odtenkov zelene barve, ki jo še povdarijo cvetoče češnje.

Potepanje začnem v Črmošnjicah. Odpravim se ob Divjem potoku, V kratkem sprehodu prisluhnem simfoniji tisočerih zvokov, ki ga ustvarja voda na brzicah in slapovih. Ptičje petje in vonj čemaža doprineseta k popolnosti užitka. 





Nedaleč stran so Gače, smučarski center, kjer začnem krožno pot na Mirno goro. Preko smučišča se vzpnem na vrh Gače, 955m.



Vrh sam je zaraščen. Pod vrhom je informativna tabla in lepi razgledi proti Kočevskemu rogu. Če bi bilo lepo vreme, bi se videlo menda do Triglava. Nadaljujem kar po vrhu grebena do naslednje zgornje postaje vlečnice in naprej. Oznak planinske poti ne vidim, a nadaljujem v smeri poslednjega smerokaza. Kmalu stopim na planinsko pot. Spuščam se preko livade, mimo znamenja.


Spust se nadaljuje, dokler ne pridem do ceste. Pa kljub oznakam ne vztrajam na njej, saj naredi velik ovinek. Po strmem kolovozu in za zaključek med številnimi z mahom poraščenimi balvani najdem pot in dosežem vrh Mirne gore, 1047m.



Le kratko se odžejam in se spustim do planinskega doma. Vzpnem se na vrh zvonika in se razgledam daleč naokrog. Pogled seže do Kleka pri Ogulinu.



Od doma sledim cesti do ovinka, kjer me kažipoti napotijo proti Ponikvam.


Ponikve je prelepo kraško polje na J obronku Kočevskega Roga. Ponikve je bila nekdaj tudi vas. 



Nadaljujem po pastirčkovi poti mimo vodnega zajetja in dveh ribnikov skozi prelep gozd do ceste.




Nadaljujem po poti partizanskih bolnišnic in sem kmalu tam, kjer sem začela, pod vrhom Gač.



Naslednji dan se zapeljem v Semič. Sprehodim se mimo mogočne cerkve.


Pot na Smuk me vodi mimo starih in obnovljenih zidanic, skozi koprive in sadovnjake strmo do gozdne meje. Vinogradov je ostalo zelo malo, zidanice so v glavnem postale vikendi.


Proti koncu se pot položi in čez lepe livade kmalu dosežem vrh Smuk, 545m. Na vrhu je lovski dom in cerkev. 


Ne zadržujem se dolgo, pot me vleče naprej. Najdem ruševine gradu Smuk, ki jih je prerasel čas.

Najdem še polharski dom in se sprehodim skozi polhov nasad. Prostrano pobočje vrtače so izkoristili in nasadili orehe, češnje, jablane, kostanje, hruške in jerebike za polhe.


Nekje zgubim markacije zamišljene poti sestopa in dolgo hodim do vrha Semenič, 590m.

Spet najdem markacije in sestopim mimo cerkve do Semiške panoramske ceste. 

Vetrc pihlja, a je kljub temu vroče. Pogledi so zanimivi, da skoraj zgrešim odcep v Semič.


Le še vroč spust do avta. Prezračim ga kot sredi poletja. A vem, da bo jutri dež in ohladitev, misel na dva topla dni v Beli Krajini pa me bo grela.

nedelja, 22. avgust 2021

V Belo krajino s kolesom

Čez Belo krajino se navadno peljem brez postanka. Ko se v avgustu naredi zaporedoma nekaj lepih dni, se s kolesi na avtu odpeljeva v Metliko in odkrivava njene kotičke s kolesom. Najprej naju pelje pot od Metlike proti Semiču in zaokroživa drugod nazaj. Spoznavava vasi, za katere doslej še slišala nisva. Očara naju izvir Krupe, kjer posediva in poklepetava v istoimenski vasi z domačinom.


Ko se ustaviva na parkirišču pri športnem igrišču, se ustavi domačin iz Krvavčjega vrha in klepetamo do noči. Pripoveduje zanimive zgodbe iz svojega razgibanega življenja, da kar strmiva.
Naslednji krog naju iz Adlešičev popelje do Preloke in Sv. Trojice, od koder je lep razgled na Kolpo in hrvaško stran vse do Ogulina in Kleka. Domačina nama zaupata, da je tod pogosto  ustvarjal slikar B. Jakac.

Spustiva se v Vinico, si jo ogledava in okrepčava ter se preko Bojancev po lepi senčni cesti spuščava vse do Adlešičev.
Naprej od Vinice naju pot pelje mimo MP skozi Vukovce v Otok. Pogled na visoko mrežo je vse prej kot prijeten. Steza ob mreži je zaraščena, zato obrneva in se delno po makadamu delno po glavni asfaltni cesti zapeljeva v Damlje. Lepota in urejenost tega kotička preseneti. 



Nadaljujeva v Kot, poskušava Radence doseči po pešpoti, a vožnja je neugodna, zato obrneva in se skozi Drago vrneva do glavne ceste in spustiva do Vinice.


Poslednji dan se iz Dolnjih skozi Gornje Radence zapeljeva skozi Dečane, Sodevce, Kot, Prelesje, mimo izvira Bilje 

zapeljeva do vasi Grgelj, kjer malo naprej ob cesti najdeva robidnice in jih pošteno obereva.
 Nazaj se vračava po isti poti in se ustaviva v Dolu za osvežitev in okrepčilo. 

Kolpa naju očara s svojo umirjenostjo in razgibanostjo.

Obeti slabega vremena naju napotijo domov, a zadržala sva se ravno tako dolgo, da veva, da je še obilo kotičkov in poti v Beli krajini vredno obiskati.






Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...