Po kraškem robu

V osrednji Sloveniji vztraja megla in mraz že nekaj dni, zaželim si toplote, mika in vabi me modro nebo. Zapeljem se proti morju, a megla vztraja prav do Kozine. Zapeljem se do parkirišča črnokalskega plezališča.

Razgledno na vse strani. Hladen veter piha, zato kar pospešim korak. Ogled trdnjave, ki sem jo od spodaj velikokrat ogledovala.

Hitim po robu, ogledujem strme stene, rože, ki cvetijo v tem letnem času... in zgrešim zavarovano pot čez steno. 

Vrnem se nazaj in pazljivo opazujem rob. Spust čez steno je v prvem delu enostaven, v drugem pa si pomagam z vsem, kar je pri roki. A kmalu uživam v pogledih na stene od spodaj.

Čez železniško progo in nazaj na rob. Čez Marčev hrib in po robu do panoramskega razgleda pri anteni

Na bližnjem hribu me pozdravi cerkev sv. Marije Snežne, a obiskati jo bom morala ob drugi priložnosti. Hitim do zavarovanega odseka, po katerem se spustim do jame Ladrica.

Pod njo najdem stezo, ki me pripelje na ppot, po kateri se vračam in občudujem stene. 

Sppodnja pot se zgornji priključi malo pred anteno.

In kmalu sem pri avtu. Še pogled na zasnežene gore in odpeljem se v megleno Ljubljano.

Obolno

Ko se ne izide pot daleč ali visoko, so lepe poti tudi povsem blizu nas. Lepo vreme doda še prekrasne razglede in dan je popoln.

Začnem v Pristavi. V meglicah ugledam Snežnik.

Pogled na Kamniške in Julijce brez oblačka.

Pravljična je pot skozi gozd, opojni so razgledi.

Opomin lastniku avta, ki je parkiral na pešpoti.

Nekdo si je zgradil zavetje pred vetrom.

Na vrhu Obolna se odpre proti Julijcem in KSA.

In že hitim nazaj, dan je kratek, rožnate barve naznanjajo prihod večera.

Še pred temo sem nazaj na izhodišču.

Tam čez sem bila!

Gradiška tura

Sivo in megleno novembersko jutro. Megla je tako močna, da iz nje kar rosi. Pa mrrraz.. še za sprehod mi ni. Vesela sem, da me opravila odnesejo v drug svet. A ko pristanem nazaj in pokukam na spletne kamere, se v hipu odločim: grem iskat sonce. Mrzla sivina vztraja vse do Ravbarkomande, tam pa kot bi nekdo zaveso odstrl. Modro nebo, sončni žarki in za razliko od preteklič skoraj brezvetrje. Zapeljem se v Vipavsko dolino in prične se dvigati tudi termometer. Ko parkiram na velikem parkirišču pod Gradiško turo, kaže prijaznih 15 stopinj. Pogled v steno me razveseli, vsa je obsijana s soncem in ozaljšana z rdečim rujem.

Kar urno se vzpnem do začetka plezalne poti, do balkončka, do vrha prve...

in nadaljujem po bližnjici na drugo.

Kar prehitro sem pred zaključnim delom Otmarjeve zavarovane poti.

Še krajši nezavarovan del in že sem na vrhu. Poiščem najbolj osončen kotiček in uživam.

V razgledih, toploti, miru, tišini. Ni pokanja na poligonu, le sem ter tja prinese zvok avtoceste.

Še hiter in strm sestop v smeri poti, ki pelje proti cerkvici sv. Nikolaja.

In sprehod nazaj do izhodišča.

Ko stopim na parkirišče, se zadnji sončni žarki ujamejo v drevo, da kar zažari.