Načrt je bil drugačen, a tudi rezervni načrt ni bil od muh, ker v tem (zimskem) času, muh sploh še ni. Upale smo, da megla, ki je bila napovedana za obmorske kraje, ne bo segla daleč v notranjost. A bolj kot smo se bližale Buzetu, bolj je bila gosta in temna. Tik pred mestom se je iz nje že pošteno cedilo. Pot sedmih slapov v mokrem vremenu ne bi bila nič prijetna. Zato se kar hitro odločimo in tik pred mestom zavijemo proti železniški postaji. Ker tudi tu še ne dosežemo sonca, se zapeljemo v vas Brest, kjer parkiramo prav na koncu vasi. Pričnemo v soncu, a še preden dospemo do planinskega doma, nas doseže megla.
Pred nami je na sedlu Nadglavinjak kažipot, od katerega imamo le še 10 min do četrtega vrha. Golič 889m. Za nami sta že dve debeli uri hoje. Kratek počitek in okrepčilo se priležeta. Sonce doda k počitku in malici nekaj sončnih žarkov. Megla se dvigne toliko, da zagledamo ves greben od Slavnika do Ostriča.
Po postanku se vrnemo do sedla, od koder se usmerimo proti naslednjemu vrhu. Med travami odkrijemo nekaj barvitosti,
in brez hitenja osvojimo še peti vrh, Kavčič, 879m.
Z balkona tik pod vrhom zremo v dolino, kjer se ne vidi nič. Me vidimo vsaj nekaj malega 😀pred seboj. Spustimo se proti V in se po kolovozu, ki je vsekan skozi skalo, spustimo pod ostenje Kavčiča.