Košuta od Škrbine do škrbine

Na Košuto sem se vedno odpravila od zahoda ali pa od vzhoda, osrednji del pa mi je bil doslej nepoznan. Za izhodišče izberem planino Pungrat. Avto se mi močno smili, ko pri Medvodju začnem voziti po makadamu in luknjah, ki so stalnica prav vso 11 km dolgo pot. Ko luknje le postanejo prevelike, 2 km pred planino avto parkiram. Bolj sem si želela hoje kot vožnje, jutro je tako lepo in razgledi vse lepši.

Ko stopiva na planino, že ugledava prvi cilj, Škrbino, 1890m, med V. Kladivom, 2094m in Pungratom, 2025m. 

Pot preko planine hitro mine, strm vzpon pa nama tudi dobro gre, saj je vse lepše, vse bliže sva soncu, jasnemu nebu. 

In kar kmalu lahko pogledava v Avstrijo, k sosedom.

Malo še oklevava ali kreneva na zahod ali vzhod, preračunava čase in odločno kreneva proti vzhodu. Lepa je pot tam gori, malo doli, malo gori in vseskozi razgledno, zračno. Pa vendar mora biti vsak korak siguren, saj je strmina na obe strani precejšnja. 

Gledava greben nazaj, 

in greben naprej,

se spuščava in vzpenjava preko Pungrat, 2025 m, Pišenca, 1999m, Klade, 1955m, Visokega vrha, 2044m, Škrbine Hude jame. In že zagledava markanten stolp Cjajnika, 1991m, na katerega z avstrijske strani pripelje ferata, znana in priljubljena tudi pri nas.

Je lahko še lepše? Še brusnice se nama ponudijo in osvežijo suha usta. Toplo je in mrzlo hkrati, odvisno ali sva v zavetju grebena ali na prepihu.

Pogledi nazaj na prehojeni greben postajajo vse daljši. Midva pa stopiva na vrh Užnika, 2080m, kamor pripelje tudi izstopna pot iz ferate na Cjajnik. Od tod naprej sva greben že dvakrat prehodila.

Od nevemkod se pripeljejo meglice in zakrijejo zdaj eni, zdaj drugi del grebena, vrh pred in vrh za nama. 

Zagledava planino Zg. Dolga njiva in veva, da bo treba poiskati pot, ki naju bo prečno pripeljala do izhodišča. 

Za sestop se odločiva kar v prvi škrbini (brez imena) za Užnikom. Polegle trave dajejo slutiti, da je to storil že nekdo pred nama. Po strmih travah doseževa neoznačeno pot. Poiščeva košček ravnine, kjer se odžejava in naloživa novo energijo v obliki hrane in sonca. Mestoma slabo sledljva stezica naju varno pripelje do pašnikov, kjer naj bi ujela markirano pot, a se ta povsem izgubi med kravjimi sledmi. Le- te naju pripeljejo visoko nad Tegoško planino, kjer res stopiva na lepo markirano pot.

Samo še prijazen sprehod do in čez planino Pungrat in po makadamu do avta. Sence so že kar dolge in midva prijetno utrujena po celodnevnem pohajkovanju. 
 

Veliki Hafner

Ko je še trda tema in z neba še rahlo prši, se odpeljemo in upamo, da vremenska napoved drži. In kaj lepšega, ko se proti izhodišču nebo resnično začne odpirati, pokaže se modrina, sonce barva svoje jutranje slike, mi pa uzremo visoke gore.

Veselo zagrizemo v hrib, oči pogledujejo pod noge in vsenaokrog.

Končno tudi našo pot obsije prvi sončni žarek, dolina pod nami pa se že kopa v soncu.

Prileže se sončna toplota, mrzel veter piha. Kmalu smo tako visoko, da ugledamo ledenik pod Hochalmspitze. 

Naša pot sedaj preide iz senčne na sončno stran in kmalu smo v kratkih rokavih.

Pri Katowitzerhutte se prileže počitek in prigrizek. Od koče že ugledamo naš vrh.

Do grebena se kar hitro vzpnemo in spet nataknemo oblačila. Veter je spet na delu. Razgledi so vedno širši.

Na grebenu je potreben pazljiv korak, zato časa za razgledovanje ni. Ko pa se razširi, nas pričaka nenavaden pogled.

Med številnimi pokonci postavljenimi zašiljenimi skalami pot hitro mine in že smo na vrhu. 

V tem trenutku se kot privid iz oblakov pokaže tudi Grossglockner.

Na vrhu kar dolgo posedimo kljub hladnemu vetru, se poslikamo, odžejamo. A čas priganja, dolga pot v dolino je še pred nami. Tam kjer smo pri vzponu dosegli greben, se spustimo na drugo stran. Spust nam olajša varovalna vrv. Pot poteka med slikovitimi ledeniškimi balvani.

Stopimo tudi na sneg, a nam ne povzroča težav.

Kmalu preidemo na travnike, dovoljeni so pogledi vsenaokrog in tudi v nebo.

Kmalu dosežemo markirano pot, po kateri smo se vzpenjali. Pobočje je sedaj obsijano s soncem in  barvitost je še bolj izrazita. Jesenske barve, slikovitost vodotokov, odsev sonca na vodni gladini, obilica sladkih borovnic in poti je kar prehitro konec.

Sonce spet barva oblake, sedaj v večerne barve.

Še sprehod preko jezu, pogled naokrog in topel čaj v toplem zavetju.

In noč se naredi, ko se vsedemo v avte in odpeljemo proti domu.