Tabor Cerovo

Tabor Cerovo se v sivem dnevu obarva belo in nam ponudi nekaj veselja s snegom. Kepanje, dričanje, redki, a nepozabni trenutki v letošnji zimi, skopi s snegom.

Slapovi Kosca in Stari grad nad Višnjo goro

Pravo nasprotje preteklega dne. Vreme namreč. Mraz, veter. A me vseeno vleče ven. Kje bom varna pred močnim vetrom? V kakšni dolinci, grapce... Proti Višnji gori, na koncu sledim oznakam za slapove Kosca. Hodim po makadamski cesti, poslušam potok, zagledam ga pa šele, ko se s cesto skoraj zlijeta v eno.

Nadaljujem po poti ob potoku, se zlagoma vzpenjam ob njem, gledam in poslušam žuborenje vode in tišino. Snežinke naletavajo.

Prispem do vznožja slapu, ki v tej zimi ni prav obilno vodnat, pa vseeno žubori kot bi poslušala močan naliv.

Ob slapu navzgor še do izvira. A povsem do izvira ne gre, pot je povsem zaraščena. Spust ob potoku, ki mu sledim tudi potem, ko se od njega oddalji makadamska cesta. Tudi spodnji tok potoka je slikovit in zanimiv.

Z avtom se zapeljem pod AC še do centra Višnje gore, od koder se povzpnem še do ruševin Starega gradu.

Spet sem dodala nekaj drobcev v mozaik lepot naše dežele.

Stari grad nad Čušperkom

Sredi Čušperka je smerokaz in ostro desno zavijemo skozi vas in do začetka gozda. Tam ujamemo stezico in jo malo višje izgubimo. Višje prečkamo makadamsko cesto in ujamemo strm kolovoz, ki nas pripelje skoraj pod ruševine gradu, a je tako zaraščeno, da naprej ne gre. Kolovoz, ki zavije desno, pa nas po položnem pripelje nazaj na makadamsko cesto.

Desno se odcepi označena pot za Ostri vrh, me pa iz zemljevida razberemo, da moramo levo. Saj pot gre tja, a nas ustavi lajež psa čuvaja, mimo katerega ne bi niti poskusile nadaljevati. Umaknemo se ritensko in nadaljujemo naprej v gozd in na blatni kolovoz. Žeja je velika, lakota se oglaša, ponudijo se prijetne skalce za sedenje in zavetje pred vetrom in pasjim laježem. Okrepčamo se in se zedinimo, da je to zadnja postaja na današnji progi. Naš korak usmerimo navzdol po skoraj isti poti, le v spodnjem delu najdemo oznake in hodimo po poti, ob kateri je visoka piramida kot na kakem vrhu. 

Do avta pridemo prijetno utrujene. Ves čas nas je v hoji spodbujal vlak: lokomotiva in dva vagona, povezani z dvema vejama. Lokomotiva je vlekla, vagona sta se izgubljala in spet vračala. Šele pri avtu nam pogled na uro pove, da smo hodile debele 3 ure. Kakšen krasen izlet!

Gradišče, Kucelj in Škrjanščica

Nedelja je in vsi smo doma. Nenavadno. 12. marca je bila razglašena pandemija, izredno stanje, s kakršnim se nihče od nas še ni srečal. V mislih se prepletajo nejasnosti, skrbi, strahovi... Kar prav nam pride snežni metež, da se lahko zazremo skozi okno in začudimo naravi. Zakurimo v peči, plamen, vonj in zvok gorenja borovih, smrekovih, bukovih drv doprinese k občutju varnosti v zavetju doma.
A kmalu močni in hladni veter prežene sneg in oblake in jih spodi z neba. Čudežno se razjasni nebo in me vabi. Na sonce, v višave. Vzpodbudim še mlade.

Vsak s svojim avtom parkiramo med vasema Vrhe in Leskovec. Mimo prve oz. poslednje hiše, po lepem kolovozu, čez pašnik, kjer se prebujajo številne cvetlice in po lepi poti do vrha Gradišče, 706 m.

Sama pohitim naprej, da večji krog naredim. Nad vasjo Gorenje Brezovo na Kucelj, se vzpnem na razgledni stolp. V daljavi slutim KSA.

Pozno smo odšli od doma, dan je še kratek, jaz pa željna sonca, vetra, razgledov. Po označeni poti do vasice Leskovec in po kolovozu ob robu gozda na Škrjanščico. Na pobočjih slapovi cvetočega vresja.

Veter mi nabrije lica, komaj lovim sapo ob njegovih močnih sunkih. Le kako je v visokih hribih sedaj?

Zazrem se v dalj za kratek čas, korak pa že namerim proti avtu. Doma me čaka topla sobica.