Planina in Devin

Razgledi preteklega tedna so me vodili k izbiri današnje ture. Vrneva se na pobočja okrog Snežnika, ki sva jih občudovala z brkinskega roba. Zapeljeva se v vas Koritnice in kar slediva lepi cesti. Nekje se bo že toliko približala pobočjem, da bova izbrala izhodišče. Nekje na pol poti proti Mašunu se v desno odcepi cesta gozdna cesta. Mogoče je parkirati in skozi gosto vejevje se prikažejo sončna pobočja. To bo tapravo!

Po širokem in ne prav položnem pobočju 

doseževa vrh, katerega imena na zemljevidu ni.

Po slikovitem skalnem grebenu se spustiva v sedlo in sneg in 

ponovno vzpneva na vrh Planina, 1170 m.

Lepi so razgledi vsenaokrog, od Snežnika, do KS, J alp in morja. Nadaljujeva po skalnem grebenu na širok zasnežen hrbet.

Spuščava se po širokem pobočju med slikovitimi borovci.

doseževa gozdno cesto in jo prečkava pri kapelici.

Ponovno se vzpenjava v nasprotno pobočje, doseževa gozd, ki pa ni izdal svojih skrivosti, ko sva načrtovala nadaljevanje poti.

Med skalnimi stolpi se spustiva globoko v vrtačo, se ponovno vzpneva do skalne pregrade, ki naju spet obrne navzdol in na dnu doseževa kolovoz, v goščavi pa ugledava hišo.

Od tam gre lažje naprej. Ponovno se vzpneva po potkah, ki jih le slutiva in doseževa razgledno pobočje.

V daljavi ugledava skalne stolpe, ki sva jih kot najin naslednji cilj določila s Planine.

V celoti si lahko ogledava tudi pobočje Planine in najin začetek današnje poti.

Mimo slikovitih, od vetra oblikovanih borovcev doseževa skalne stolpe. 

Devin, 1028 m.

Približam Snežnik v vsej njegovi lepoti.

Poiščeva zavetje in si privoščiva počitek, čaj in zasluženo malico. Sonce greje tako toplo, da bi podaljšala, a morava najti še pot do izhodišča. Nadaljujeva naprej po grebenu, a pot nama zapre gosto grmovje in skoraj navpična skalna pregrada. Obrneva nazaj, mimo Devina z razgledi proti Snežniku in Planini, se spustiva do smrekovega gozda in skozenj kmalu doseževa gozdno cesto.

Po poledeneli cesti se spustiva do avta in že snujeva prihodnja pohajanja po lepem svetu Snežniškega gorovja.

Črni vrh nad Ribnico

Opravek imava v bližini Ribnice, združiva koristno s prijetnim in se zapeljeva v vas Makoše. Na začetku vasi so kažipoti in spomenik z markacijami.

Korak nameriva kar naravnost skozi vas in se znajdeva v slikovitem in barvitem gozdu.

Po kolovozih, vlakah in zaraščenih prečkah se vzpneva do še bolj zaraščenega grebena,

ki naju pripelje na markirano pot

po kateri doseževa Črni vrh, 961 m.

Na vrhu je res temačno, piha mrzel veter, zato si okrepčilo privoščiva malo pod vrhom.

Med krošnjami dreves se odprejo razgledi na dolino.

Po markirani poti se spustiva nazaj na izhodišče.

Prej jasno nebo že pričnejo prekrivati slikoviti, mogočni oblaki.

Krog po Pokljuki

Zjutraj denem smuči v prtljažnik in se odpeljem proti Gorenjski z namenom, da se vzpnem na Koblo. Pa postaja gorenjska megla še bolj gosta od ljubljanske. Nič kaj dosti ne premišljam, na Bledu obrnem avto proti Pokljuki. Ko se vzpenjam po cesti, megla trmasto vztraja. Tudi Zatrnik je še v gosti megli, šele nad njim in ko se cesta izravna, se začenja skozi okna megle prikazovati modrina. Ustavim se kar na Mrzlem studencu. Vsenaokrog veliko snega, pobočja gora pa so skoraj gola, saj je močan veter ves sneg spihal na planine. 

S smučmi ni ovir pohajati od planine do planine. Sledim naluknjani smučini. ki me popelje v tihoto gozda.

Ne gledam na uro, ne štejem prehojenih kilometrov ne višincev, samo uživam. Ko pa se na moji levi odpre poseka, ki kaže značaj smučljivega pobočja, pa seveda zavijem z uhojene poti. Vzpenjam se počasi in v velikih okljukih, smučino potegnem tja daleč čez v desno, saj si želim užitek vzpenjanja čim bolj podaljšati. 

Prav na vrhu osvojenega pobočja lahko pokukam tudi proti Karavankam.

Pogledam zemljevid, ki mi pokaže, da sem osvojila Jerebikovec, 1375m. Pred menoj je na njem po zadnjem sneženju bil le še zajec.

Pripravim se za spust, ki pa je vse prej kot lahek, saj mi postreže z vsemi elementi turne smuke, ki si jih turni smučar želi in ne želi. Nekaj zavojev pršiča, pa prav toliko skorje, ki predira in nekaj manj ledenih plošč. Pa sem le srečno prismučala nazaj do uhojene poti, nadenem kože in nadaljujem s potepanjem. Pot me pripelje do ceste, ki vodi do spomenika. Cesta je močno razrita, zato zavijem v smeri proti planini Zajavorniki. V gozdu me že kar zebe, zato še toliko bolj uživam na sončni planini.

Ko se ogrejem in odžejam, nadaljujem čez planino in spet ujamem uhojeno pot, ki me vodi v smeri proti Rudnemu polju. A ura teče in treba bo obrniti, tema v pokljuških gozdovih pride prej. Ustavim se na razpotju, kjer se odcepi pot proti Lipanci in si privoščim še malico. Na planino se vrnem po drugi poti.

Dosežem jo na zgornjem koncu, kjer je potegnjena tekaška proga z Rudnega polja. S te strani na planino še nisem prišla in prvič opazim, da se tudi od tu dobro vidi vrh prvaka Karavank.

Sonce greje, nikamor se mi ne mudi. Opazujem kristale snega, ki se lesketajo v soncu in slike vetra.

A sence se daljšajo in posloviti se moram od planine.

Pot uberem malo po svoje in kmalu se znajdem pod Jerebikovcem, ki je bil danes moj najvišji cilj.

Ko pridem spet na pot, pa kar hitim in do avta pridem, ko je sonce že precej blizu zahodu.