Skok v Karnijce in Ziljske Alpe

Po petkovi osvežitvi se obeta lepo vreme z zmernimi temperaturami. Kar začutim, da bi bil primeren trenutek za obisk gore, ki sem jo že večkrat občudovala z več strani. Zgodaj zjutraj se odpeljem v vas Amaro, 405m. Vsi opisi navajajo ozko in ovinkasto cesto do izhodišča na sedlu Forca di Cristo,1050m, zato avto parkiram kar na koncu vasi, kjer se začne pot 414. Nekaj časa po cesti, nato pa pot kmalu zavije povsem po svoje tja med divje strme stene.

Razgledov ni, gozd je tako gost, da tudi rožic ni. Pot je strma, a lepo vijuga skozi mešan gozd. Vse dehti, ko sonce ogreva včerajšnji dež. Preden moram prečiti strmo sitno grapo, zagledam vrh gore.

Hitim, da ujamem jutranji hlad tudi v zgornjem delu poti. Na sedlu sem v debeli uri. Srečam prve ljudi. Nekateri že sestopajo. Pričnejo se razgledi, prične se pisan nabor raznih cvetlic.

Postopno preide pot iz gozda na strme travnike. Nad mano je vrhnji skalnati del. Nekaj zavojev po grušču in že pridem pod grapo, ki je zavarovana z jeklenico. Plezanje ob njej je pravi užitek. 

Pot je z jeklenico zavarovana skoraj do vrha. Na vrh stopim skoraj točno opoldne. Amariana, 1905 m.

Nekaj časa imam družbo, potem sem na vrhu skoraj celo uro sama. Kakšno razkošje razgledov in miru.

A enkrat je le treba sestopiti. Pri sestopu se obiram. Tik pod vrhom ujamem v objektiv eno planiko.

Še pogled v dolino iz grape.

 

Nižje spodaj slikam turško lilijo, ki se je v času med mojim vzponom in spustom povsem razcvetela.

Odločim se za sestop po cesti, saj je pot, po kateri sem se vzpela, precej strma. Noge se bodo pretegnile, kolena odpočila. Najdem cel šop kresnic, metulje, ki se gostijo na cvetlicah...

Potem pa ustavi simpatičen mladenič in mi ponudi prevoz v dolino. Kako sem se razveselila in se mu za vožnjo lepo zahvalila.

Pot me naslednji dan pelje čez Plockenpass v vas Goldberg, 1050m. Iz doline do vasi privijugam po ozki asfaltirani cesti, ki je bila edini adrenalinski del ture. S parkirišča pri cerkvici pričnem hoditi po makadamski cesti, a zavije pot kmalu v gozd. Prijetna, ne preveč strma pot, skozi sveže zelen gozd, poln ptičjega petja in v zadnjem delu čez prostrane pašnike, me po 2 urah hoje pripelje na planino Jaukenalm, 1910m.

Pred mano mogočni Torkofel, jaz pa zavijem levo in po lepih poteh okrog in okrog gore dosežem najprej Jaukenhohe, 2234m in nato v rahlem spustu po grebenu še sosednji Jaukenstockl, 2198m.

Pobočja so ena sama pisana preproga cvetlic.

Na sestopu se tako obiram, da traja skoraj dlje kot sam vzpon. A dan je dolg, vreme in razgledi krasni, škoda bi bilo hiteti.

Tretji dan si privoščim oddih, a se vseeno pošteno nahodim. Izberem pot ob potoku Gossering, ki me od dvorca Lerchenhof pri Hermagorju pripelje v sotesko Belega potoka (Weissenbachklamm). Pri dvorcu ujamem nekaj lepih misli, nanizanih na tablah po vrtu in nekaj lepih razgledov.

Zapelje me na energijsko pot, ki me pripelje do vode. Tam preko nje je moja prava pot, ki me bo pripeljala do soteske. Da se ne vračam, zaviham hlačnice, sezujem čevlje in potok prebredem. Brrr, kako je mrzla voda.

Nadaljujem po poti, ki me v hladu in v družbi številnih kresnic pripelje do senožeti in krasnih razgledov.

in do začetka poti v sotesko.

A preden se soteska začne, se posladkam še z gozdnimi jagodami ob poti.

Pot vodi sprva ob vodi, čez številne mostičke in brvi.

Nato voda ponikne in pot nadaljuje po suhi strugi. Soteska se vse bolj oži, čez številne pragove me vodijo lestve, nizke in visoke.

Na kraju se soteska izteče v lep gozdnat prag in le še malo vzpona me pripelje na gozdno cesto. Zapelje me smerokaz proti Kapelli, ki je "le" prelep skalni balkon nad Ziljsko dolino. 

Skozi prelep, zeleneč in dehteč gozd in čez lepo planino Madritsche ujamem pot, ki me pripelje do izhodišča.

Za zaključek sezujem spet pohodne čevlje in ohladim razgrete noge. To pot se osvežitev močno prileže.