Za spremembo in še kakšen razlog bi se našel, se na izlet odpraviva z vlakom. Nedaleč od doma je železniško postajališče, ki naju brez prestopanja lahko odpelje v dve smeri: proti Novemu mestu in proti Kočevju. Stopiva na prvi vlak, ki pripelje in odpeljeva se v Novo mesto. Dan je lep, brez vetra, sonce toplo. Ravno pravšen za lahkoten spehod po starem mestnem jedru in po Župančičevem sprehajališču ob reki Krki.
Pri povratku domov pa se malce zaplete. Tistega vlaka, ki sva ga čakala, ni, do naslednjega pa je še kar veliko časa. Usedeva se na avtobus do Ivančne Groice in se tam sprehodiva skozi center in do cerkve sv. Jožefa. Že pogled na mogočne orgle zbudi občiutek spoštovanja.
Naslednji potep z vlakom pa že načrtujeva. Zapeljeva se do železniške postaje Mirna peč. Korakava po cesti v smeri proti Trebnjemu in najdeva oznake pešpoti, ki naju ob vodotoku po travnikih pripelje do drugega izvira reke Temenice.
Ob poti se skriva srnica, ki naju plašno in nepremično opazuje.
Venčkov studenec, eden od stranskih izvirov Temenice.
Znamenje ob poti.
Po dežju voda prijetno zveni, buči, napolni strugo, se razlije izven nje.
Zijalo, drugi izvir reke Temenice.
V ozadju je votlina in ob močnem deževju voda bruha skozi odprtino.
Nadaljujeva po desni strani reke.
Ozka potka nama razkrije nadaljevanje poti.
Strmo navzgor po poti do ceste in po njej do razgleda na gričku, na katerem je cerkvica sv. Ane.
Sedaj pa le še najdeva pot navzdol in do železniške postaje. Sva toliko prehitra, da si lahko ogledava šolo Toneta Pavčka in toliko prepočasna, da za muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka in še marsikaj v bližnji okolici ni več časa. Hitiva na vlak, ki odpelje po voznem redu.
V tretje gre rado, a to pot greva z avtom. Nedelja je, povezave z vlakom neugodne, želeni cilji oddaljeni. Zapeljeva se v Bučko.
Parkirava pri cerkvi sv. Martina, se spustiva mimo cerkve sv. Matije po Mlinarjevi poti.
Ob potoku so včasih peli mlini, devet jih je bilo.
Sedaj na njih spominjajo le še podobe, slike, ruševine.
Do tod slediva poti, mestoma iščeva oznake. Od tod se vzpneva čez pašnik in se izogneva kmetije, od koder slišiva pasji lajež. V nadlajevanju poti ne najdeva in se vrneva po svoje do obeh cerkva in avta.
V bližini je Zagrad, kjer je največji zeliščarski center JV Slovenije. Obhodiva ga po energijski poti Herbalium in si ogledava muzej na prostem.
Vračava se skozi vas, mimo kamnoseka, ki je na razglednem mestu izklesal prave mojstrovine.
Že je dolg dan za nama, a na poti domov naju zapeljejo še kažipoti za Klevevž, naravno toplico blizu Šmarjeških toplic.
Voda v malem ograjenem bazenu ima vselej 21 do 25 stopinj.
Prav prisrčno.
Mimo pa buči Radulja.
Narediva krožen sprehod, a na ogled zveneče skale, ostankov gradu in jam v njegovi bližini se še vrneva.
