Med morjem in Krasom 2. del

Nadaljujem bolj turistično, a nič manj slikovito. Tega dne se zjutraj sprehodim po urejenem nabrežju Soče.

Oblačno in mračno jutro je, jesenske barve pa kar sijejo.

Dospem do gradu v Gradišču ob Soči. Eden največjih gradov v Italiji, a žalostno propada.

Sprehodim se po trgih in ulicah mesteca, ki še spi.

Vračam se do avta po krožni poti. Jasnina proti severu obeta nekaj sonca. Zapeljem se do Krmina. Grič nad njim se že koplje v soncu.

Po ozkih ulicah se že vije vonj po svežem kruhu in kavi. Privoščim si nekaj sladkega in nadaljujem z ogledom.

Najdem pot na grič in se hitro dvignem do razgledov.

Na vrhu griča Mt. Quarin  je ostanek gradu. Burje doslej nisem nisem niti čutila.

Spustim se proti cerkvi pod vrhom in nazaj v mestece po krožni poti.

Čez Brda se napotim proti Solkanu, spotoma obiščem še kostnico v Oslavii.

Nad Solkanom poiščem parkirišče s spomenikom generalu Boroeviću, ki je izhodišče za Škabrijel.

Spet naredim krožno tudi, ki mi ponudi toploto juga in mraz severa, razglede na morje in hribe.

Na vrhu stolpa sem se zadržala le kratek trenutek

Hitro sem ušla na južno stran, ki mi je ponudilo zavetje in se proti avtu spuščala v barvah zahajajočega sonca.

Še en dan za pohajanje je pred menoj in namenim se na Sabotin po južni poti. Za vzpon izberem strmo južno pot, barvito, slikovito, razgledno in toplo.

Potka vijuga med črkami, ki so še vedno zapisane pod grebenom Sabotina.

Pripelje me do cerkve sv.Valentina, kjer se odpre pogled na Sv. Goro.

Do vrha Sabotina me čaka prijetna pot po vrhu grebena. Le burja me občasno premakne z moje poti.

Z vrha nadaljujem po grebenu do koče pod vrhom in mimo nje naprej po grebenu, dokler gre.

Za sestop izberem pot, ki se prečno spušča čez celo južno pobočje Sabotina, vseskozi z lepimi razgledi na Brda. So kot mala Toskana.

Ves čas me sonce prijetno greje, ko pa stopim na asfalt in v senco na poti do avta, se moram spet zimsko obleči.

Med morjem in krasom 1.del

Sneg je že pobelil nižje ležeče kraje, jaz bi pa še tako rada imela toplo in barvito jesen. In grem, pobegnem ven iz megle in poiščem barve jeseni v toplih krajih. V dolini Glinščice poiščem doslej še nekaj neprehojenih poti in jih povežem z že znanimi. Začnem pri centru obiskovalcev v smeri proti vasi Kroglje. Pot je strma, blatna od preteklega močnega deževja, a vselej se najdejo pogledi, ki me razveselijo.

Kaj hitro se dvignem iz gozda in se razgledujem daleč naokrog.

Še nekdo je željan sonca, toplote... Prav na vrhu Malega Krasa mi dela družbo pri malici.

Tudi padalci uživaju v prelepem vremenu.

Nadaljujem po stezi skozi gozd, ki me pripelje na vrh Comicijevega grebena. Stezica spretno vijuga do Comicijeve piramide.

Postanek je obvezen. Tišina kot da sem v vsej dolini sama. Družbo mi delajo gamsi, ki se sončijo na spodnji strani grebena.

Sestopim do odcepa za cerkev Marija na Pečeh in mimo nje do slapu. Še nikoli ga nisem videla tako vodnatega, z dvema krakoma. Pri sestopu me nekdo ves čas opazuje.

V senci sem, hladno je, zato kar pohitim do Botača. Na vzponu nad njim me že spet greje sonce. Na trasi Parenzane skrenem desno v tunel, skozenj in kmalu ujamem stezico, ki me pripelje na planoto nad dolino.

Nebo krasijo pahljače, travnike pa rdeči ruj. Najprej do vrha planote Monte Stena in naprej ob robu do vasi Jezero. Burja se krepi, že iščem zavetje. Pa me razgledi potegnejo še naprej in se burji umaknem šele po stezi, ko se z roba spustim med zavarovanimi potmi do ceste. Barve postajajo vse bolj večerne.

Skozi Boljunec se do avta sprehodim že v temi.

Prebudim se v oblačno jutro, a sonce prepodi oblake, še preden se pripeljem do centra za obiskovalce Gradina pri Doberdobu. V tem koncu sem že bila, a s povsem drugačnimi interesi. Vstopim v muzej, ki predstavi zgodovino, geologijo, fauno in floro.

Pot začnem s spustom od centra proti Doberdobskemu jezeru. Pot je slikovita, barvita,

Nad kamnito hišo najdem ozke in strme stopnice, ki me pripeljejo na vrh planote in po ravnem do vrha Gradišče Gradina. Z vrha se spustim do imenitnega razgledišča na jezero.

Sledim strmemu spustu do ceste in poiščem pot, ki naj bi me pripeljala do jezera, a je zaprta, neprehodna. Nadaljujem po cesti in najdem naslednjo stezo, po kateri se spustim do roba jezera. Nadaljujem čez cesto in pot se prične spet rahlo dvigati. Poznojesenske barve mi pričarajo toploto. 

Pogled na Doberdob z druge strani planote.

Utrinek.

Na križišču poti se odločim, da obisk Prelosnega jezera odložim za prihodnjič, saj me čaka še dolga pot do avta. Vzpnem se do vrha Košnik (M.Cosici) in spet se lahko razgledujem do morja in tudi do Nanosa.

Pot do avta mi ob prelepih barvah hitro mine.