Spet je prišel tisti čas, ko se je začela zima v gorah, jaz pa bi rada doživela še malo toplote in barvitosti jeseni. Po deževnem tednu kaže na tri dni suhega vremena. Še zjutraj dežuje in kar oklevam z odhodom. Posledično stojim v koloni, ki se le počasi pomika proti Primorski. A ko naposled le zavijem z avtoceste, se vzradosti moje potepuško srce.
V prisrčni vasici Rodik, ki je stisnjena pod barvit hrib Ajdovščina, me pozdravi informativna tabla z vrsticami: Kamor seže nam pogled, tam so polje in breg in širni gozdovi, tam dom je in cvet in donijo domači zvonovi.
Vsega napisanega je na pretek, po vseh stezah in vlakah pa po močnih nalivih teče tudi voda. V sprejemnem centru dobim načrt in nekaj kratkih pojasnil in se zaženem v breg. Pot je slikovita, jesensko obarvana in ...vodnata.
Kolovoz me pod vzpetino Čuk pripelje do točke, kjer se mi razkrije prvi mit Na jezeru.
Še nekaj jesenske barvitosti
in že sem na vrhu Ajdovščina, 804 m.
Razkrije se mi zgodba o nastanku in pomenu naselbine Ajdovščina.
Že sestopam, med drevjem komaj najdem stebričke, ki označujejo pot. Zato pa najdem druga znamenja in slike.
A me le pripeljejo do tretje zgodbe o Njivicah.
Četrta zgodba je umaknjena vstran s poti in ker me čas priganja, jo pustim za prihodnji obisk. Kar blizu najdem peto zgodbo o Kobilji glavi.
In malo preden sklenem krog, še pripoved o Robidi.
Sprehodim se skozi vas.
mimo cerkve sv. Trojjice
In nadaljujem na spodnjo, Babino pot, kjer v skrajšanem krogu najdem Cikovo jamo
Babca in Babo.
In obilo lepih prizorov, do koder mi seže pogled.
Naslednji dan se pustim zapeljati na festival kakijev v Strunjan. Privoščim si nekaj dobrot in en dolg sprehod po solinah, vzpnem se do križa in vrha Ronek ter krožno nazaj.
Sonce nikakor ne more pregnati debelih oblakov, ki se navlečejo na priobalni pas. Tja proti Krasu je videti bolj obetavno. Odpeljem se v Redipuglio, ki se kopa v soncu. Vzpnem se na grič Sv. Elija.
Obhodim mogočen spomenik žrtvam 1.svetovne vojne.
Nadaljujem v Clauiano, ki naj bi bil eden od najlepših italijanskih mest, a me sprehod po njegovih ulicah ne prepriča.
Nedaleč je Medea in nad njo grič, vrh katerega je še en mogočen spomenik Ara Pacis Mundi. Postavljen je bil po II. svetovni vojni v spomin vsem padlim v vseh vojnah sveta, kjerkoli so že bile. Simbolično naj bi vodil ljudi k miru in bratstvu. Žal učinka dandanes ni (več) čutiti. Razgled pa je čudovit.
Tudi nad Cormonsem se dviga prijazen grič Monte Quarin, 274m. Pohitim, da sončnega zahoda z njegovega vrha ne zamudim.
Ponedeljek naj bi bil sončen, a je sončno le jutro.
Iznad morja se nad Kras privali debela plast oblakov. Na poti domov se ustavim v vasi Škrbina,
od koder naredim krožno turo na Mali Ovčnjak, 574m
in na sv. Katarino, 517m. Vsaka postaja križevega pota je lep vrtiček.
Soncu za nekaj kratkih trenutkov uspe raztrgati oblake, da ob poti zažari ruj.
Tudi v sivini ujamem še nekaj lepih barv, ki mi polepšajo pot domov.
