Bovljek

Opravki v dobrepoljski dolini nas v lepem vremenu povabijo, da "spotoma" obiščemo hrib z zanimivim imenom Bovljek, 695 m. Prava zimska idila in prva zimska tura za mojo vnukinjo. Uživa v vsakem koraku in pogledu.

Proti vrhu se kar pokonci hrib postavi, a so ob poti kamni z zanimivimi napisi, ki ji pritegnejo pozornost in tudi strmino prehodi brez da bi jo sploh opazila.

Na vrhu pa veselje, za malico skoraj ni časa. Najprej fotografija, potem žigi in vpis v knjižico mladega planinca cicibana. Šele potem je čas za počitek in prigrizek.

Za sestop ne hodimo po poti, saj je ledena in spodaj blatna. Poiščemo spust po listju in hitro smo nazaj v vasi Kuželjevec, kjer smo našo pot začeli.

Zavrh in Janče

Megle je vse več, bolj je vztrajna, bolj dolgotrajna, bolj si želimo sonca. Ga bo še mogoče ujeti? Vleče me tja čez, na sončne vzpetine in širne razglede. Če kje, bo sonce tam!

Jipi, ravno na meji, kjer sonce in megla ustvarjata prelepe utrinke tistim, ki imajo čas, da jih opazijo. Avto pustim med Prežganjem in Volavljem, po senčnem kolovozu dosežem sončno makadamsko cesto, ki me pripelje v Gabrje pri Jančah. Poiščem pot malo po svoje na Zavrh, 717 m. 

Iščem stranpoti do Janč. Mimo športnega centra pod planinskim domom in cerkvijo do razgledne točke.

Obstojim in brez diha uživam - nekaj trenutkov. Za cerkvenim zidom v zavetju zaužijem čaj in sončne žarke, ki z dolgimi sencami že naznanjajo prihod sončnega zahoda.

Hitim, avto je še daleč. A drobnih utrinkov ne zamudim.

Do avta pridem v trenutku, ko ga prične objemati megla. 

Kržareja, Tičnica in Povšnik

 Vse bolj me vleče spoznavanje bližnje okolice. Toliko novih vrhov, novih krajev, pogledov. Ker sem včeraj na slemenu zavila na levo, bi šla danes lahko na desno. Spet se zapeljem v Troščine, po drugem kolovozu bolj vzhodno dosežem traso SKTP. Sprehajam se po lepi široki gozdni poti.

 Pot se dvigne in izteče pod vrhom Kržareja. Med hišami poiščem pot na vrh, 707 m. Spet razgledi na vse strani.

Sprehodim se čez Mali vrh, poklepetam z domačinom, ki je prehodil že skoraj vse slovenske dvatisočake. Po vrsti našteje vse hribe, ki jih gledava.

Spustim se v Malo Trebeljevo in vzpnem v Prežganje do cerkve sv. Marjete, kjer se znajdem v rajskem vrtu. Razgledi, mir, sonce... pravi raj!

Spustim se na Tičnico, 623 m, kjer se odžejam in odpočijem. Asfalt pod nogami vselej čutim bolj kot druge podlage. Skozi Volavlje se delno po asfaltu, nekaj tudi po kolovozih spustim do Zgornje Besnice. Kjer se odcepi pot za Javor, poiščem kolovoz mimo opuščene kmetije, ki me preko lepih sončnih travnikov pripelje na Povšnik, 568 m. 

Pa spet na asfalt do odcepa za Ravno brdo, kjer poiščem pot pod Vrhom za Apnišem, Poti sledim, pa jo malo zgrešim, a potem le najdem pot, po kateri sem pretekli dan prišla nazaj na traso SKTP. Sledim trasi in se spet povzpnem na Telčico, da se naužijem razgledov, sonca. Tudi čaj se prileže.

Danes kar po trasi SKTP ležeren sprehod in spust po sončnem kolovozu do avta.

Križatec, Telčica in še kaj

Že spet se peljem proti Krki. Opazujem obširno oblačnost, ki prekriva nebo proti jugu, pa se raje obrnem proti severu, kjer se kaže jasno nebo. Zapeljem se v Troščine. Po sončnem kolovozu dosežem traso SKTP (slovenske turnokolesarske poti).

Prečkam jo in se vzpnem na Križatec, 623m. 

Nadaljujem kar po grebenu nad SKTP. Poti se kmalu združita in me pripeljeta ven iz gozda. Pred menoj zraste neporaščen hrib. Vzpnem se nanj in osupnem. Saj vidim skoraj vso Slovenijo. Julijce, Karavanke, KSA, Raduho, Štajerske hribe, če stopim na prste, tudi Snežnik.

Spustim se do vasice Javor in vzpnem na Javorski hrib, 641 m. Razkošje razgledov še kar traja.

Proti koncu vasi Javor med hišami najdem pod do kolovoza po lepem slemenu, ki se dvigne najvišje na 650 m.

Kolovoz zatem postane steza, nato stezica, ki se strmo spusti v dolino vodotoka Reka. Vseskozi sledim stezici in skoraj padem na asfaltirano cesto.

Poiščem kotiček za počitek in malico, prelep travnik s potočkom. Danes imam malico na najnižji točki mojega pohoda, na 370 m.

Nadaljujem kratko po asfaltu in na drugi strani poiščem najprej kolovoz, nato stezo, ki me pod Vrhom za Apnišem pripelje nazaj na SKTP. 

Prečkam jo in se čez lepe travnike spustim mimo Malega Konca do Troščin, kjer me čaka avto.