Prikaz objav z oznako Primorje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Primorje. Pokaži vse objave

sobota, 11. november 2023

Mitski park Rodik in ....

Spet je prišel tisti čas, ko se je začela zima v gorah, jaz pa bi rada doživela še malo toplote in barvitosti jeseni. Po deževnem tednu kaže na tri dni suhega vremena. Še zjutraj dežuje in kar oklevam z odhodom. Posledično stojim v koloni, ki se le počasi pomika proti Primorski. A ko naposled le zavijem z avtoceste, se vzradosti moje potepuško srce. 

V prisrčni vasici Rodik, ki je stisnjena pod barvit hrib Ajdovščina, me pozdravi informativna tabla z vrsticami: Kamor seže nam pogled, tam so polje in breg in širni gozdovi, tam dom je in cvet in donijo domači zvonovi. 


Vsega napisanega je na pretek, po vseh stezah in vlakah pa po močnih nalivih teče tudi voda. V sprejemnem centru dobim načrt in nekaj kratkih pojasnil in se zaženem v breg. Pot je slikovita, jesensko obarvana in ...vodnata.



Kolovoz me pod vzpetino Čuk pripelje do točke, kjer se mi razkrije prvi mit Na jezeru.


Še nekaj jesenske barvitosti 


in že sem na vrhu Ajdovščina, 804 m.

Razkrije se mi zgodba o nastanku in pomenu naselbine Ajdovščina.


Že sestopam, med drevjem komaj najdem stebričke, ki označujejo pot. Zato pa najdem druga znamenja in slike.


A me le pripeljejo do tretje zgodbe o Njivicah.

Četrta zgodba je umaknjena vstran s poti in ker me čas priganja, jo pustim za prihodnji obisk. Kar blizu najdem peto zgodbo o Kobilji glavi.


In malo preden sklenem krog, še pripoved o Robidi.

Sprehodim se skozi vas.
mimo cerkve sv. Trojjice

In nadaljujem na spodnjo, Babino pot, kjer v skrajšanem krogu najdem Cikovo jamo
Babca in Babo.


In obilo lepih prizorov, do koder mi seže pogled.






Naslednji dan se pustim zapeljati na festival kakijev v Strunjan. Privoščim si nekaj dobrot in en dolg sprehod po solinah, vzpnem se do križa in vrha Ronek ter krožno nazaj.


Sonce nikakor ne more pregnati debelih oblakov, ki se navlečejo na priobalni pas. Tja proti Krasu je videti bolj obetavno. Odpeljem se v Redipuglio, ki se kopa v soncu.  Vzpnem se na grič Sv. Elija.


Obhodim mogočen spomenik žrtvam 1.svetovne vojne.

Nadaljujem v Clauiano, ki naj bi bil eden od najlepših italijanskih mest, a me sprehod po njegovih ulicah ne prepriča.


Nedaleč je Medea in nad njo grič, vrh katerega je še en mogočen spomenik Ara Pacis Mundi. Postavljen je bil po II. svetovni vojni v spomin vsem padlim v vseh vojnah sveta, kjerkoli so že bile. Simbolično naj bi vodil ljudi k miru in bratstvu. Žal učinka dandanes ni (več) čutiti. Razgled pa je čudovit.


Tudi nad Cormonsem se dviga prijazen grič Monte Quarin, 274m. Pohitim, da sončnega zahoda z njegovega vrha ne zamudim.


Ponedeljek naj bi bil sončen, a je sončno le jutro.


Iznad morja se nad Kras privali debela plast oblakov. Na poti domov se ustavim v vasi Škrbina,

od koder naredim krožno turo na Mali Ovčnjak, 574m

in na sv. Katarino, 517m. Vsaka postaja križevega pota je lep vrtiček.


Soncu za nekaj kratkih trenutkov uspe raztrgati oblake, da ob poti zažari ruj.

Tudi v sivini ujamem še nekaj lepih barv, ki mi polepšajo pot domov. 



















ponedeljek, 21. februar 2022

Kraški rob, tržaško primorje in Kras

Ker zima tako skopari s snegom, vztraja pa z mrazom, sva se odločila obiskati tople kraje. Razlog za obisk je tudi še kakšen drug, a to je druga zgodba.

Začneva na Socerbu. Skozi rešetke pokukava v Sveto jamo, kjer se je bil nekdaj nastanil sv. Socerb.

Ob kraškem robu se sprehodiva in vzpneva na Vard, 423m. Ob poti le sem ter tja ugledava rožico ali dve, narava se še ne prebuja. Mraz vztraja tudi v toplih krajih.


Z Varda se spustiva in sprehodiva skozi Kastelec.




Poiščeva pot, ki pelje v Osp. Sprehodiva se čez travnike in pašnike, se spuščava po pobočju nad Osapskimi stenami.




Prideva do poti, ki se od označene prečno odcepi in ji kar slediva. Pripelje naju na SPP in po njej se vzpneva nazaj na Socerb. Spotoma zavijeva še na italijansko stran, v vas Prebeneg. Lepo je obsijana s soncem. Breskve in rožmarin so že zacvetele.




Naslednji dan se zapeljeva v Park Globojner nad Trstom. Park je v upravljanju zadruge lastnikov in ima živahno zgodovino. Kljub mrkemu, oblačnemu jutru je sprehod prijeten, z lepimi razgledi na Trst z vseh strani. Prehodiva ves greben, čez Mt. Calvo, 454 m do Banovskega kriba, 447 m do ceste, ki se spusti do obeliska na Opčinah. Vračava se po spodnji poti, ki v 2.polovici ves čas nudi razglede na Trst in Koper.













Naslednje jutro je jasno, a mrzlo. Spustiva se do zgornjega razgledišča nad Glinščico in vzpneva na planoto nad njo. Sonce le počasi suši mokroto včerajšnjega naliva in greje ozračje in skalo.








Spustiva se na drugo stran v vas Draga. 


Ko sprašujeva za pot do San Lorenza, nama povejo, da sta do Jezera možni vsaj dve poti. Izbereva seveda tisto, ki je še ne poznava. Vzpneva se do vasi Pesek in  skoraj po izohipsi prideva do avta.



Ob poti najino pozornost pritegne iz kamenja zgrajena luknja. To je lepo obnovljena ledenica, v kateri so domačini shranjevali led, ki je pozimi nastal v kalih, vse do poletja in ga prodajali v Trst.

V daljavi pogled pritegne pobeljen Slavnik. Sonce ni uspelo stopiti bele odeje, ki je ponoči padla dokaj nizko.

Ogrelo pa je skalo in ozračje, dneva pa je tudi še nekaj ostalo in podava se v zavarovane poti. Uživava v topli skali in razgledih.





Naslednji dan se zapeljeva v vasico Sv. Križ. Parkirava na koncu vasi, cesta proti morju je strma in ozka. Nabaševa plezalno opremo in najdeva stopnišče, ki naju pripelje do prijaznega plezališča. Del sten je že na soncu.



Ko sonce obsveti tudi stene v kotu, ugledava celo kolono gosenic, ki se vije preko nje.



Naslednji dan je namenjen počitku in sprehodiva se po Rilkejevi poti. Vso pot srečujeva kolone gosenic, ki se v sprevodih pomikajo iz sence na sonce. Sonce jih je predramilo in iz številnih zapredkov po borih so se podale v lov za hrano. Njihove drobne dlačice vsebujejo toksin. Ob stiku z njimi ali s podlago, po kateri se plazijo, povzroča vnetje na koži in sluznicah.






Sprehodiva se od Sesljana do Devina. 





Spustiva se do Devinskega pristanišča, posediva na valobranu. 








Mimo priplava delfin. Hiter je, ujamem le še njegovo plavut.

Če ne bi pihal mrzel vetrič, bi lahko sedela tam ure in ure in se predajala, soncu, razgledom, umirjenosti, ki jo prinaša morje. Tako pa pohitiva po isti poti nazaj do avta in se po lepih  cestah zapeljeva do Lokvice in naprej na Cerje.


Bolj kot spomenik in muzej, ki je zaprt, naju pritegnejo pogledi, ki segajo dalec do Triglava in zahodnih julijcev, do morja in Snežnika.




Lepo se vidi, čemu se Lijak imenuje tako.

Po poti skozi borov gozd se napotiva na Fajti hrib, 433 m, ki je prvi v grebenu Črnih hribov. Razgledov skorajda ni, le zaskrbljeno gledava številne zapredke po borovcih. Sem ter tja, na osončenih legah, so gosenice že naredile svoj sprevod.








In sonce zahaja za borovo šumo, ko zaključiva najin kratki potep.









 

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...