Križevnik

Jesen v naših gorah je nekaj neopisljivo lepega in dragocenega. Naužila sva se zlata, ki je bil vsenaokrog, proti nebu, pod nogami, v zraku...

in razkošnih razgledov v idealnem vremenu. 

Ne prav zgodaj s planine Ravne začneva po označeni poti.

od katere se kmalu odcepi neoznačena pot na planino Polšak. 

Posediva in uživava, a številni planinci, ki prihajajo, naju vzpodbudijo k nadaljevanju poti. Za krajši čas pot postane strma, a se kmalu spet položi in spretno med ruševjem odvijuga na vrh Križevnika.

Tudi tam posediva, pa morava kmalu prepustiti prostor planincem, ki prihajajo za nama. Sestopiva do sedla in nadaljujeva pot po razglednem grebenu. Od tod naprej pa le še redko srečava planince.

Še poslednji vzpon po melišču in stopiva na razgledni vrh Velike Zelenice, 2114 m.

Tod pa že gospodari veter in pred njim se skrijeva med ruševje na malico in počitek. Kmalu se napotiva naprej proti Velikemu vrhu, 2110 m.

Pričaka naju v samoti in tihoti.

Poiščeva sestopno stezo, ki pelje proti Molički planini. Ko doseževa vznožje Velikega vrha, se usmeriva nazaj proti planini Ravne. Sence so dolge, ne smeva se več obirati.

Na planino se vrneva, ko se sonce že spravi spat.

Portugalska, 3. del

Predzadnji, peti dan je že. Od "doma" se odpravimo pozno. Na poti zavijemo najprej v Mafro in si ogledamo mogočno nacionalno palačo. 

Del palače je tudi katedrala, ki ima mogočne orgle. Piščali so razvrščene na več mestih, poleg vertikalnih so tudi horizontalne piščali.

Nadaljujemo v mestece Sintra, nad katerim kraljuje barvita palača Pena, obdana s parkom. 

V parku so razsejani številni balvani in različno visoke stene, ki so pravi izziv za plezalce. Dostop do palače je zaprt za promet, a ko povemo, da gremo plezat, vožnja do vrha ni več problem. Prvič v teh dneh se srečamo s številnimi plezalci pod steno, s katerimi si v nadaljevanju dneva delimo smeri, vrvi, tudi besede in nasmehe zadovoljstva.

Po plezanju si ogledamo še palačo. Sprehodimo se skozi njeno notranjost, obhodimo njena zunanja obzidja in zremo v meglo, ki objame palačo.

Ker je ura že pozna, si ponovno privoščimo postrežbo v prijetnem, a malem in zelo polnem lokalu v Ericeiri. Miza za osem je hitro pripravljena in obložena.

Še poslednji dan. Mora biti nekaj posebnega. Od doma se spravimo kar zgodaj. Vozimo se zelo dolgo, še dlje kot bi bilo treba, saj so koordinate plezališča v vodničku napačne. Ko smo na pravem mestu, se naplezamo že v dostopu do smeri. Plezališče Arrabida, Fenda. Dan je spet vroč, zato smo veseli sence, ki je v kanjonu, kjer plezamo, ves dan. Na eni strani "plate", ki smo jih sedaj že kar navajeni in se vsi hkrati zapodimo po njihovih razpokah.

Več dela imamo s previsnimi kapniki na drugi strani ozkega kanjona.

Ko postanejo roke utrujene, grla suha in trebuščki prazni, odplezamo nazaj do ceste in se zapeljemo v zaliv pod nami z mirno gladino in prijazno tišino ter morju prepustimo vso utrujenost.

V začasnem domovanju si pripravimo še poslednjo večerjo, le kratko odspimo in se polni doživetij in vtisov vrnemo v domače kraje.

Portugalska, 2. del

Tretji dan se že selimo. Proti morju smo namenjeni, a sproti poiščemo plezališče blizu mesteca Redinha. Kamnina apnenec, mestoma že precej gladek. Smeri so kratke, a sladke, da se nasmejimo in naužijemo apnenca vseh oblik. Predvsem pa naplezamo. Najdemo smeri z oceno težavnosti 3 s previsom, plezamo po pošasti in ob njenih očeh, pa tudi kakšnega resnega previsa se ne bojimo.

Ogledamo si Senjoro de Estrela in cerkev, ki je zgrajena v imenitni votlini, v kateri so prav tako opremljene smeri.

Lakota po zaključenem plezanju in ogledu je velika, zato se pustimo razvajati v gostilnici v obmorskem mestu Ericeira.

Šele nato se vselimo v novo začasno domovanje. Naslednji dan, po obilnem zajtrku v imenitni hiši, ki je naš začasni dom, 

se res odpravimo do morja, v mestece Cascais, kjer pod svetilnikom najdemo slikovito plezališče. Rdeča skala in temnomoder Atlantik, kakšni kontrasti.

Spet čisto posebna kamnina, stene ob morju so poprhane s soljo, stopi drsljivi. Obešamo se po kapnikih, lezemo skozi luknje..., a vroče sonce nas prepodi v senco preduha med balvani.

Četrti dan plezanja so roke že utrujene. Zaključimo še za dne in se odpravimo gledat igro vetra z morjem na nekaj km oddaljenem rtu. Morje pokaže povsem drugačno podobo.

Ostane nam še čas za kopanje v mirnem zalivu sredi mesta in sladoled ter sprehod po njegovih ozkih in slikovitih uličicah.