Roviškovec in Zasavska Sveta gora

Sva jo gledala iz Obolnega, pa nisva še na njej bila. Do nje pripelje cesta, a tudi planinske poti. Za izhodišče izberem vas Jablana. Lahko bi naredila krožno pot, a se je tako lepo zjasnilo, da sva si želela ogledati razglede z grebenske poti.

Začneva v megli po makadamski cesti.

Nad zaselkom hiš preideva na travnike. Le kaj bi videla, če ne bi bilo megle?

Na sedlu pod Roviškovcem se megla razblini in pogledi sežejo daleč do KSA.

Pod vrhom Roviškovca, 930 m. Nanj pripelje pot s treh smeri, vse tri so strme, dve od njih zelooo strmi.

Sestopiva po najbolj strmi do asfaltirane ceste. Pogledi vse lepši.

Le še kratko in sva na Zasavski Sveti gori, 852 m. Najprej poslikam razglede.

Pozornost pritegne tudi cerkev z okolico.

Sedaj se odstirajo tudi pogledi proti jugu. Snežnik.

Nazajgrede po isti, pa vendar mestoma drugi poti. Čez Pleše.

Zasavski trojček.

Roviškovec in Zasavska Sveta gora skupaj.

Od kod vse nam razgled lahko seže po malodane vsej Sloveniji!

Velika planina drugič

Pozno od doma, pa vendar še ulovim parkitišče na Podvolovljeku. Mraz in veter me prepričujeta, da bi bilo bolje ostati doma. A ko zapnem smučke in se povzpnem le malo nad sedlo, mi je že toplo in pri srcu lepo. Sonce oblizne vrhove nasproti.

Meni pa nagajivo pokuka skozi krošnje s snegom bogato obloženih dreves, ko se pot uravna pred Rakovimi ravnmi.

Zadovoljno in lagodno se vzpenjam in uživam toplo sonce. A malo pod Gojško planino me ujame prvi veter, ki je vse močnejši. Planina, sicer prijazna in zavetna, danes ne nudi zavetja. 

Hitim na vrh Bukovca, na hitro slikam in se spravim v zavetje za debelo smreko. Snamem kože in se potopim v debelo mehko snežno odejo med smrekami.

Le kratka hoja in spet spust med smrekami in do ceste. Sonce spet greje toplo. Na Bukovec me ne vleče več, a zadnji spust od planine do ceste je bil tako dober, da bi ga veljalo ponoviti. Kože gor in do parkirišča za Ušivcem, pa kar skozi gozd na zratrakirano pot ter po njej do zavetja. Privoščim si čaj in le kratko se še vzpnem, spet hitro snamem kože in uživam v vijuganju med smrekami in po strmini do ceste. 

Nato pa me čaka le še lagoden spust po cesti in zratrakirani poti do avta. Na sedlu me veter spet opomni, da je zima in da mi je njegovi moči navkljub spet uspel en čudovit dan. 

Kucelj

 Na Kucelj, 748 m, najvišji vrh grosupeljske občine, se velikokrat odpravim. Vselej ponudi zanimive slike.  Če le imam s seboj fotoaparat, jih ujamem. Slike s treh obiskov v januarju.

20. januar

22. januar

25. januar

Vselej drugačen!