Ko sem pred manj kot mesecem dni kolesarila po dolini Pusteria in njenih stranskih dolinah, so me obkrožali in vabili številni lepi vrhovi. Ker lepo vreme kar traja in je hrepenenje veliko, hitro naredim načrt za krožno potepanje.
Vozim neprekinjeno od doma in ko se ob 11.uri parkiram prav na vrhu prelaza Stalle, 2052m, se kar ne morem ustaviti. Hitim in hitim in upočasnim korak šele, ko vse okrog utihne, ko so okrog mene le še visoke gore, voda, tople jesenske barve...
Lepa dolina se prijazno vzpenja in razgledi so z vsakim korakom širši.
Spodnji del poti poteka ob vodi, ki šumlja in brbota in prežene še poslednje stiske.
Kmalu srečam prijazne možice. Nekateri so višji od mene😊.
Dolina se oža, pot je vse bolj strma , a zato nič manj prijazna.
Vseskozi se sprašujem, kateri je moj vrh.
Tista dva tam preko gotovo ne, sta previsoka. Višji Collalto, 3436m, je prekrit z ledenikom
Ni več daleč, kar hitro sem na "mojem" vrhu. Croda Rossa, 2818m.
Razgledi so sanjski. Vidi se vse od Grossglocknerja preko Gross Venedigerja do Dreiherrenspitze.
Kar dolgo se zadržim na vrhu, polnim baterije s hrano, pijačo in prekrasnimi razgledi.
Sence že legajo na tihotno dolinico, a pri sestopu še ujamem nekaj prekrasnih barvitih prizorov.
Tudi za borovnice in brusnice najdem čas.
Ko se izvijem iz senčne dolinice, me pozdravita še dva moža.
Malo nižje me povabi še Obersee, ki ga obhodim v poslednjih sončnih žarkih tega dne.
Naslednji dan začnem turo v kraju Riva di Tures.
Svoj korak namerim proti koči Roma, ki leži v osrčju naravnega parka Vedrette di Ries - Aurina. Izberem pot Arturja Hartdegenerja, ki so jo nadelali že v letu 1910, a takrat je vodila še čez ledenik. V prijetnih okljukih me popelje skozi gozd. Vseskozi se sliši šumljanje vode. Ko se pot že skoraj uravna, slišim vedno močnejše bučanje.
V kratkem me pot pripelje iz gozda in zagledam z ledenikom prekrit vrh, ki me je spremljal že na včerajšnji turi (Collalto / Hochgall) in me bo spremljal tudi danes na večjem delu poti.
Izpod macesnov se odkrije tudi lep hišni vrh, Tristennockl, 2433m. Tudi okrog njega me danes še popelje pot.
Ob šumenju potokov in potočkov, ki se topijo pod mogočno goro Croda Nera, 3105m, kmalu dosežem kočo, ki je slikovito postavljena prav na robu te ledeniške planote.
Odkrije se celo severno ostenje Collalte.
Nad kočo zavijem proti zahodu. Kažipot obeta le 50 min hoje do Mallersee. Najprej se precej spustim ob barviti grapi, prečim lesen mostiček čez njo, da se lahko ponovno vzpnem in dosežem strma melišča.
Le še kratko navzgor po s travo poraščenih meliščih
in po slikoviti polički naokrog
in prizor mi vzame dih. Malersee, 2501m. Prav tiho se vsedem in zadržujem dih, da ne motim tišine.
Pa jo zmotijo pohodniki, ki se kmalu prikažejo okrog tistega balkončka. In čarovnija (skoraj) izgine.
Odžejam se, obhodim jezero in sestopim do koče. Nadaljujem po začeti poti A. Hartdegena po svetu, ki so ga oblikovali ledeniki pod gorami M. Magro,, Collalto in Sasso Lungo. Slikovito in barvito, pod nogami mi neprestano klokota voda, ki se topi ob vznožju teh visokih gora.
Hodim gori, doli, sledim možicem in uživam v razgledih in tihotnosti tega odmaknjenega sveta.
Pot nadaljuje čez melišča in kar malo postanem nemirna, saj ne vidim nadaljevanja poti. A se kmalu izkaže, da je bil nemir brez potrebe.
Pot se strmo vzpne čez skalno pregrado, a je odlično zavarovana.
Preden zavijem okrog ovinka, namenim še en pogled nazaj.
V naslednjem koraku sem že v naslednji dolini.
Po strmih skalnih pobočjih se pot kmalu izvije na prečudovite travnike.
Pa spet gori, doli in naokoli vodi pot, da me končno pripelje do razpotja, kjer se odločim za sestop do izhodišča. Planine, ki se obetajo v nadaljevanju poti, bodo počakale do prihodnjič.
Vseskozi ob vodi se vedno bolj potapljam v zeleni objem gozda.
Izhodišče dosežem, ko nanj že legajo dolge sence.
Visoke gore so še obsijane s soncem in zahvalim se jim za čudovito preživet dan.
