Prikaz objav z oznako Dolenjska. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Dolenjska. Pokaži vse objave

četrtek, 29. maj 2025

Kobilji curek, Bloško jezero in Kadice

Fotosafari ali ko na kratkih razdaljah vidim več kot na dolgih pohodih. S prijateljico, ki je ljubiteljska fotografinja, se ponovno odpraviva na izlet in odkrivava drobne stvari, ki nama polepšajo trenutek in dan.

Kobilji curek, slap na istoimenskem potoku. Najvišji slap na Dolenjskem






Stičišče pohodnih poti E6 in E7, Predgozd

Bloško jezero
Soteska Kadice




petek, 28. februar 2025

Cvinger, Rožek in Sedlata gorica

To pot vremenoslovci obljubljajo nekaj sončnih žarkov na J. Zapeljem se do Dolenjskih toplic in preko ceste stopim v tihoten gozd, kjer v trenutku vsi glasovi obnemijo.

Slišim le glasove ptic, ki se upevajo za Gregorjevo. Kar po prstih pričnem hoditi, da jih ne zmotim😊. Sledim dobro vidni potki in oznakam na deblih.


Ob radostnem žgolenju ptic se sprehodim do vrha Cvinger, 265m, ki je središče arheološkega parka. Spustim se do označene poti in si preberem nekaj informacijskih tabel o naselju, ki so ga tod zgradili v zgodnji železni dobi. Ogledam si ostanke utrjenega zidu



in nadaljujem proti gomilnemu grobišču.

Iz gozda sledim poti, ki me čez travnike pripelje v vas Podturn. Nenavaden je izvir reke Radeščice.


Kar tam pod cestnim ovinkom močno privre na plan. Vodne ptice so vode vesele.


Poiščem začetek gozdne učne poti Rožek, ki me mimo razvalin gradu Rožek



pripelje do razgledne točke. Ob poti so lepo urejene table.



Razgled je bolj slab, gozd hitro zarašča. Nadalje sledim padalski poti na Pogorelec.

Ko zmanjka teh oznak, se orientiram po medvedjih šapah😉.

Te me vodijo strmo v breg in po debeli uri vzpona pridem na vzletišče, ki je seveda imenitna razgledna točka.





Vzletišče je označeno kot Pogorelec, Sedlata gorca, 815 m, v gozdu najdem vrh Sedlata gorica, 821 m.
Ker me niti malo ne mika po strmih blatnih pobočjih sestopati, se spustim po kolovozih proti J v vas Pogorelec. Vas je bila med drugo svetovno vojno požgana, danes je v vasi ena hiša in Polharski dom. Pri njem se začne Polharska pot, ki pelje v Kočevske gozdove.

Po cesti, gozdni cesti in pešpoti 



zaokrožim pot in jo zaključim z drugo polovico gozdne učne poti mimo  Rožečke kolijevke in se podučim o oznakah v gozdu.


Čaka me še najtežji del poti, po asfaltu 2 km do avta😐😊.

sobota, 25. januar 2025

Sv. Mohor in sv. Peter

Vreme, kakršno je bilo ta konec tedna, je kot naročeno za raziskovanje nižjih hribčkov. V soboto se zapeljem do Gradiškega jezera in se sprehodim po njegovi V strani do izliva Drtijščice v jezero.



Pred izlivom zavijem ostro levo, kratko po kolovozih, prečkam čez most ter ob rečici hodim skoraj do stika s cesto.




Desno se po cesti vzpnem do table za grad Rožek.

Znajdem se na dvorišču, kjer table opozarjajo, da sem na privatnem zemljišču. Potke na grad ne ugledam, najdem pa markacijo, ki me usmeri v breg. Kar strmo v breg, a se strmina kmalu uravna. Med mladim bukovjem si utrem pot na vrh Kozjek, 481m. Za trenutek uzrem skozi meglo zasneženo piramido.

Nadaljujem skoraj po ravnem, prečkam makadam in se za kapelico spet začnem vzpenjati.

Vzpon je le kratek in sem na Mohorjevem hribu, 529m. Vrh ni obeležen. Malo pod vrhom je zanimiva tabla.

Čuti se veter in kar nadaljujem proti V. Teren se polagoma spušča. 



Spustim se do makadama in sledim makadamski cesti ostro levo nazaj proti Z in dospem do cerkve sv. Mohorja. 

Sprehodim se naokrog, najdem zavetje pred močnim vetrom in mu prisluhnem. Nebo se za kratek čas odpre in kot v sanjah se prikažejo KSA, Grintovec in Skuta.



Kakšna imenitna razgledna točka. Bo treba obisk ponoviti v jasnem vremenu. Nadaljujem po cesti proti vasi Prikrnica, se sprehodim čez Zajčkov plac

in mimogrede skočim še na Stol, 509m😃. Skozi gozd najdem stezo, ki me pripelje na makadam in po njem do jezera. Po V strani jezera se vrnem do parkirišča.

V nedeljo se s prijatelji zapeljemo v vas Lašče, kjer začnemo vzpon na Sv. Petra. 


Po cestah in po hosti kmalu dospemo do križevega pota, ki nas povede 

do vrha Sv. Peter, 888m. Prav na vrhu je razgledni stolp, 12m visok, a v zimskem času nanj ni dostopa.

Ker veter močno buči in nas hladi, se skrijemo v zavetje in ob prijetnem ognjišču zamenjamo oblačila in izmenjamo besede.

Na vrh se povzpnemo suhi in siti.



Za žejo in lakoto poskrbijo tudi v prijazni brunarici.


Spustimo se proti V in po gozdu in cestah ob prijetnem klepetu dosežemo izhodišče.

Dva lepa dneva in dva lepa kotička ostaneta za lep spomin😀.







Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...