Meglena Menina

Ves petek, ko je v dolinah močno deževalo, sem si želela sprehajati se po snegu. Napoved za soboto je lepa, kam nameriva najin korak? Da bova v regiji, da ne bo prevelike gneče, da zagotovo ujameva sneg, zimo in sonce. Vse nama je bilo dano, le sonca sva imela le za vzorec na začetku in koncu dne. 

Za Špitaličem se odcepiva proti vasi Slape in na višini 750 m ujameva kolovoz z oznakami. Pripeljeva se po suhi, posuti cesti, parkirava na razširjenem ovinku in stopiva na sneg. Po gozdni cesti v slabi uri doseževa planino pod Domom na Biba planini. Snežna odeja je še ravno pravšnja za gaženje. Veter že slišiva visoko v krošnjah dreves in se ga veseliva, saj se med meglicami že kaže jasnina neba. 

Zagaziva ob gozdu naravnost navzgor in po poti skozi gozd poslušava drevesa, ki v vetru ječijo pod težo zmrznjenega snega.

Že v gozdu so markacije slabo vidne, ko pa prideva na plano, bolj po občutku najdeva Goli vrh, 1426 m. Močan veter sproti zasipa vse sledi, megla otežuje orientacijo.

Napredujeva počasi, iščeva sledi, se prebijava skozi zamete, kljubujeva vetru in megli.

Kar oddahnem si, ko vendarle doseževa glavno pot z Biba planine proti Domu na Menini. Doslej sva bila sama, na tej poti pa je kljub ostrim zimskim razmeram kar nekaj pohodnikov. Dom doseževa po 4 urah hoje.

V zavetju se okrepčava in se vračava po glavni poti. Že kmalu se na obzorju pojavi svetloba, ki obljublja nekaj prijaznih trenutkov pod meglenim oblakom.

In res naju tik pod Domom na Biba planini pozdravi modro nebo, po katerem plujejo lepi oblački. 

Upočasniva korak, loviva sončne žarke, poglede. A spet se daljšajo sence, sonce barva pokrajino z barvami zahoda. 

Odcep za najino pot do avta doseževa v najlepšem trenutku dneva.

Po gozdni poti se spuščava že ob lunini svetlobi. Izza dreves luna zleze ravno v trenutku, ko doseževa prelepo jaso z veliko lovsko prežo. Pokrajino osvetli s posebno svetlobo in ji vdihne pravljični videz.

Velika planina

Napoved sončnega vremena in sproščeno gibanje po regiji samo po sebi narekuje izbiro cilja. Pa še sredi delovnega tedna, ko gneča prav gotovo ne bo velika. Zapeljeva se na Kranjski Rak, kjer pa je prav neprijetno megleno in vetrovno. Da se ogrejeva, začneva pešačiti že kar na sedlu. 

Malo pod parkiriščem na Rakovi ravni sončni žarki razbijajo meglo,  slišiva pa tudi že obilo obiskovalcev. Parkirišče je že povsem polno, zato nadaljujeva kar po cesti proti Kisovcu. Malo planino doseževa po poti za Debelim hribom.

Dvigneva se na Poljanski rob in zreva na eni strani čudovito Ojstrico in na drugi megleno morje.

Zvesto ob robu se spuščava in vzpenjava in občudujeva razglede. Na robu srečava jadralne modelarje in znance turne smučarje, glavnina obiskovalcev pa je na označeni poti pod nama.

Na zadnjem vzponu proti vrhu nama razglede popestrijo skale zanimivih oblik. Ob obilni domišljiji lahko tudi oživijo.

Čez vrh kar prečno, spust pa tudi kar po dolgem in počez do kapele Marije Snežne. Še kratki trenutki ob čudovitih razgledih na vse strani.

Vračava se čez Bukovec. Sence se daljšajo, slike dobivajo rožnat pridih barve zahajajočega sonca.

Megla se dviguje in valovi čez Črnivec, midva se spuščava v megleno morje, greje naju spomin na še en prelep dan v gorah.