Hajnževo sedlo

 Vremenska napoved ni obetavna, tudi začetek je meglen. Greva pogledat, obrneva še vedno lahko.

Po močno zluknjani cesti poskušava najti prijazno smučino. Mestoma položno, drugje spet kar strmo, nikjer ledeno, vsepovsod pa zluknjano. Kar kmalu pridrsava na pašnike pod planino.

Tam pa se prične drugačen svet. Meglice se odstirajo, nebo je povsem jasno v vsej svoji modrini.

Najdeva staro sled, ji slediva strmo in visoko nad planino, že malo dvomiva, da je prava, potlej se pa le odpre svet proti sedlu. 

Sonce se upira v strma pobočja, zato sva pri prečenju previdni. Sled naju vodi kar navzgor in kmalu se odpre še pogled na avstrijsko stran. Visoko nad sedlom sva.

Najdeva si travnato izravnavo za počitek in užitek. Opazujeva smučarje, ki se vzpenjajo. Najprej samo do sedla, a skoraj slehernega potegne še lepo osončeno pobočje navzgor. Potem se le napraviva, da narediva prostor. Za začetek prava spomladanska smuka. 

Pod sedlom poiščeva prijazno smučino, ki naju popelje pod stene Velikega vrha. Tam naju pričaka trdo, zbito in v začetku kar strmo pobočje.

Ko začutiva, da smuči dobro primejo prav v vsakem zavoju, nizava zavoj za zavojem in se ustavljava le toliko, da se počakava.

Za zaključek le morava na cesto in premagati še nekaj zluknjanih zavojev. A ti ne štejejo, v spominu ostanejo le tisti lepi, ob katerih zavriska srce vsakega smučarja.

Vrhovi nad Innerkremsom s turnimi smučmi, 3. in 4. dan

Tudi ta dan avto počiva, pot, ki me bo pripeljala s smučmi na izhodišče današnje ture, je preveč lepa, da bi se vozila. Najprej vzpon po kolovozu do odcepa včerajšnje poti, nato kar vodoravno nad dolino, dokler ne dosežem zratrakirane proge. Pospravim pse in odsmučam do spodnje postaje sedežnice. Smučišče v Innerkremsu letos ne obratuje. Spet nalepim pse in se vzpenjam ob cesti po zratrakirani poti do poseke, ki se odpre ostro v desno. Vsa je presmučana, a le najdem tudi sled za vzpon.

Kar hitro sem na planini. Malo nad planino se odpre lep pogled na oba včeraj obiskana vrhova.

Vzpon nadaljujem po bolj stmem, a bolj senčnem pobočju.

A sence je kmalu konec.

Odpreta se mi dve možnosti, da nadaljujem v začrtani smeri proti Seenocku ali pa se po krajšem pobočju vzpnem na Grunleitennock. 

In me kar samo obrne v nadaljevanje poti proti sedlu, ko se začnejo lomiti opasti v bližini pobočja, ki bi me hitro pripeljalo na bližnji vrh. Dosežem sedlo Grunleitensharte, 2147 m. 

Do vrha Seenock, 2260m, me loči le še dobrih 100 višinskih metrov, ki pa so zelooo dooolgi. Pogled na dolg hrbet tudi razkriva nekaj kopnin, katerim se bo treba umikat... Sonce mi je pobralo kar precej energije in se za nadaljevanje ne odločim.

Na travni zaplati si naredim piknik in nadomestim energijo in tekočino. Pretegnem noge, posušim sebe in smuči.

A preden me zazebe, se le odpravim. Sedaj spočita in odžejana lahko tudi zavriskam, ko na sončnih delih režem zavoje po putrčku in v senci najdem še nekaj prijetno mehkih zavojev. 

Na planini se še malo usedem in prisluhnem naravi.

Nadaljujem s spustom do ceste, da pa pridem nazaj do penziona brez nošenja smuči na rami, moram ponoviti vzpon in spust v obratnem vrstnem redu kot zjutraj. 

Poslednji dan mojih malih počitnic že zjutraj zložim prtljago v avto in se z njim zapeljem do spodnje postaje žičnice. Začnem enako kot včerajšnji dan, le da kmalu najdem zratrakirano pot, ki se od glavne ceste proti Schonfeldu odcepi v levo.  Vzpenjam se med kočami do grabna, ob katerem pelje pešpot na Schonfeld. Moja pot zavije ostro levo in kmalu sem na soncu.

Macesni se v prvih sončnih žarkih pozlatijo kot jeseni.

Pot me čez prvo in drugo planino pripelje do tretje. 

Sonce že močno greje. Opazujem talni plaz v dolini Rosanintal. Prineslo ga je skoraj do tekaških prog.

Danes imajo letala na nebu spet veselico. Kot bi gledala ognjemet.

Živali pa so jo imele, veselico namreč, ponoči. Vsepolno je sledi. Veverica pa me osebno pozdravi, a sem prepočasna, da bi jo ujela v objektiv.

Pot me pripelje do zgornje postaje žičnice, ki obratuje ne Schonfeldu. Do vrha me čaka le še belina... in vročina.

A še preden pridem na vrh Matehanshohe, 2086m, se oblečem. Mrzel veter me prijetno ohladi in skrbi, da sneg prehitro ne skopni.

Spustim se na sedlo in v razkošnih razgledih v blagem vzponu in ob prijetnem vetrcu dosežem vrh Zechnerhohe, 2188m.

Ko se odpelje skoraj cel avtobus avstrijcev, sem na vrhu sama. S pogledom objemam cel krog gora in vsako posebej. A enkrat je le treba v dolino. V smeri proti in mimo Blutige Alm prava sppomladanska smuka. Ustavim se ob zvončku. Nima nihala, zato kar s palico nežno udarim in si zaželim, da kmalu spet pridem.