Mini(a)tura

Ko se mi ne da predaleč vozit, ko mi ni dolgo za hodit, pri smučanju bi se raje samo malo sem ter tja vozila in se nič trudila, je Kosmatica prava izbira. Dan je bil prelep, da ga ne bi še ozaljšala.

Zapeljem se prek mejnega prehoda Ljubelj in o snegu na pobočjih okrog ne duha ne sluha. Že razmišljam o morebitnih rezervnih možnostih za smuko, pa tudi pohodniške čevlje imam s seboj. Poti za uživanje ne bo težko najti. Ko pa zavijem po cesti ostro levo in strmo navzgor, je slika takoj drugačna. Sneg je že ob cesti in kmalu se odprejo tudi pogledi na zasnežena pobočja. Zadnji del ceste do izhodišča je leden, saj pozimi senca na severni strani Karavank vztraja večino dneva.

Kar pri avtu stopim na smuči in čez prelep travnik odhitim v gozd. Kolovoz je mestoma leden, a se ledu brez težav izognem. Višino pridobivam zlagoma, oči vseskozi lahko občudujejo severna ostenja Palca, Zelenjaka in Vrtače.

Tam nekje, kjer se ostenje Vrtače končuje, se v zimi,  bogati s snegom, lahko vzpnemo na sedlo pod Svačico.

Letos sedlo sameva, sneg ne prekrije številnih balvanov in ruševja. Spomini me ponesejo kar nekaj let nazaj, ko smo se vzpeli prek tistega sedla, nadalje dolgo prečili pod Orlicami in se s smučmi povzpeli na Stol. Kraljevska tura je bila, snega dovolj, razmere skoraj idealne. Misli ob lagodnem vzponu kar vrejo. A ne dolgo, dospem do sonca, ki obsije in naredi macesne spet zlate.

Kmalu tudi jaz ujamem pogled na sonce, ki kuka izza grebena.

Nadaljujem kar po cesti, ne hiti se mi v breg. Macesni so vse bolj redki in planina je pred mano.

Nad planino se razkazuje severna stran Ovčjega vrha.

Le še nekaj ovinkov vzpona med macesni in sem na vrhu. Kosmatica, 1659 m.

Pogled med drevesi seže daleč proti severu. Ugledam številne lepo zalite hribe in hribčke. Proti vzhodu sta Obir in Peca, tam daleč na obzorju SV lepo zalita Svinja.

Na vrhu je živahno, gotovo imajo Avstrijci še proste dni. Kar dolgo uživam na sončku ob krasnih razgledih. A ko pride senca, se hitro pripravim za spust. Vijugam med macesni in se izogibam kopninam.

Nad planino ujamem nekaj nedotaknjenega snega in se podpišem.

Pod planino odsmučam na kolovoz. Vijugam sem in tja, nizam številne zavoje, da se tura prehitro ne konča.

Ugledam Rjauco, ki jo je obsijalo sonce.

Le še skozi gost gozd me pelje pot, ob poti so smreke z novoletnim okrasjem.  Za slovo še sonček pokuka med drevesi.