Furlanija Julijska krajina (FVG) je veliko področje, ki obsega nižine ob severnem Jadranu preko Furlanskih Dolomitov do Karnijcev in Zahodnih Julijcev. Zaradi svojih naravnih danosti je priljubljena tudi pri plezalcih. Kjer se gore srečajo s Furlansko nižino, je vrsta plezališč, ki omogočajo plezanje v poznojesenskem času. Obiskali smo tri plezališča: Val Colvera nad Maniagom, Erto pod vasjo Casso in Anduins Masarach pri vasi Anduins. Ker pa vselej rada pokukam še malo s poti, sem šla na pot že en dan prej.
Posebnega načrta nisem imela, le smer, v katero moram voziti, mi je bila znana. Da pot ni dolgočasna, se ustavim v mestu Valvasone, ki je na seznamu 10 najlepših mest v FVG.
Sprehodim se skozenj, pokukam v cerkev Sv. Petra in Pavla iz 15. stoletja. Čeprav sredi tedna, na ulicah skoraj ne srečam nikogar. Lepi pogledi kot da so na voljo za turiste. Iščem lokal, kjer bi si morda na sončku lahko privoščila kakšen kapučino, pa ga ne najdem. Tako si zgolj pretegnem noge in odpeljem naprej. Ustavim se pri izviru Gorgazo, ki je znan po smaragdni barvi, a deževje preteklega dne je povsem spremenilo barvo in podobo izvira in kraja.
Informacijska tabla me povabi na pot izvirov, ki me skozi vas Coltura
ter preko polj in travnikov (mestoma moram zavihati hlačnice) pripelje do Najsvetejših izvirov (Sorgenti delle Santissime di Livenza) pri cerkvi Svete Trojice.
Krožna pot okrog izvirov ni možna, saj je tudi tu veliko področje poplavljeno.
Vračam se po isti poti, nato pa namesto nazaj v Colturo nadaljujem v Polcenigo, mesto, ki je prav tako na seznamu 10 najlepših v FVG. Že od daleč zagledam grad na griču.
Še pred mestom me pričaka drevo, polno slastnih sadežev, a so tako visoko, da jih lahko le slikam.😊
Po ozkih uličicah se sprehodim do zgodovinskega središča mesta. Sredi mesta je sotočje rek, ki so te dni precej visoke in glasne.
Na glavnem trgu je mogočna palača.
Moj pogled pritegne lepo obnovljena sončna ura. Spomnim se sprehoda pred leti skozi mestece Aiello del Friuli, kjer je na pročeljih stavb preko 100 sončnih ur. Tehnično dovršena umetnost, ki mi je vzela dih.
Zapelje me potka navkreber, kjer je na uravnavi cerkev sv. Bartolomeja.
Nadaljna pot me pripelje pod grad
kjer se dobro razgledam in pretaknem vse kotičke.
Nato pa le obmirujem in si privoščim skodelico čaja (iz nahrbtnika😊).
Naslednji dan se s prijatelji dobimo v Val Colvera nad Maniagom. Ker imam pred srečanjem še nekaj časa, si ogledam Maniago, znano tudi kot mesto nožev zavoljo obrti, ki je prevladovala tod.
Središče mesta je obnovljeno po rušilnem potresu 1976 leta.
Česar niso mogli obnoviti, so porušili in ostali so le zidovi in travne površine.
Spet se ne morem upreti potki navzgor, ki me pripelje na razglede in do ruševin gradu Maniago.
Sedaj pa moram že pohiteti v Val Colvera, dolinico ob reki Colvera. Nad staro cesto, ki ni več v uporabi, so v odlični apnenčasti skali opremili številne smeri različnih težavnosti. Ves dan nas zaposlijo smeri v enem sektorju. Šum reke in sonce prispevata k dobri volji in navdihu za dobro plezanje.
Ko končamo s plezanjem, je še nekaj dneva na razpolago in ogledam si še mestece Andreis na visoki vzpetini nad sotočjem dveh rek, Alba in Ledron. Mestece me sprejme zelo prijazno😊.
Pridem za dne, odhajam že v temni noči.
Tudi tu na pročeljih najdem nekaj sončnih ur.
Mestece Andreis sicer ni na seznamu 10 najlepših, a bi ga jaz tja z veseljem uvrstila.