Prikaz objav z oznako Furlanski Dolomiti. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Furlanski Dolomiti. Pokaži vse objave

nedelja, 13. oktober 2024

Potepanje po Furlaniji Julijski krajini 2. del

Naslednji dan se dogovorimo na parkirišču v Val Cimolais. Ozka, a prijetna cesta me pripelje do velikega parkirišča v osrčju gora. Med čakanjem se nagledam Cime dei Preti, 2706m, najvišje v Furlanskih Dolomitih.

Megla se dviga, dela se lep dan.



Plezali naj bi nad rečico, kjer so opremljene smeri v plezališču Ponte Compol. A rečica te dni je visoka reka  in premaknemo se v plezališče Erto, ki je pod vasjo Casso. 

Pod nami je jez nad krajem Longarone, kjer je 9.oktobra 1963 prišlo do velike nesreče. Z gore Monte Toc se je utrgal zemeljski plaz, ki je spolzel v akumulacijsko jezero za jezom in povzročil megacunami. Preko 250 m visok val je pljusnil preko jeza in povzročil uničenje v dolini reke Piave. Umrlo je preko 2000 ljudi, od tega skoraj 500 otrok, Te dni potekajo spominske slovesnosti in na cestah in pešpoteh tod okrog je zelo živahno. 

Skala v tem plezališču je povsem drugačna in kar težko se navadimo nanjo. 

Ozračje se je ohladilo, veseli smo vsakega sončnega žarka. Ogreje nas tudi plezanje težjih smeri. Od dneva pa se spet poslovim z večernim sprehodom po vasi Cimolais.




Nad dolino Cimolais je naslednje jutro jasno nebo, sonce rdeče obarva vrhove.


A mi se prestavimo kar daleč, v vas Anduins. Oblačno in megleno vreme, drugačna skala, ki ne daje občutka sigurnosti ob oprijemu.


Smeri so ocenjene precej blago. Vstop v smer težavnosti 3 zahteva kar nekaj spretnosti in poguma.

Pa vendar grizemo in plezamo skoraj ves dan. 

Večer me ujame v Val d'Arzino, v vasi San Francesco, kjer je le cerkev, gostilna, ki ne obratuje več in 5 hiš.

Naslednje jutro je megleno, peljem proti S in na sedlu Chianzutan, 954m, ujamem sonce. Ne morem, da se ne ustavim in obudim spomine na lep vzpon na Monte Verzegnis in cel krog nad planino Ricovero ter ogled kamnoloma rdečega marmorja. 


Nadaljujem skozi Tolmezzo do Moggio Udinese, kjer zavijem v Val Aupa, ki je doslej še nisem obiskala. Več ciljev je možno obiskati iz te doline, ki je slikovita v vsej svoji razgibanosti in barvitosti.

Zapeljem se do sedla Cereschiatis, 1072m. Stopim na gozdno pot, ki se v cik-caku vedno bolj strmo vzpenja. Sprva ob stenah, nato ob robu grape. Občudujem lahko jesenske barve in globino pod seboj.



Na sedlu zavijem med ruševje, čez trave in slednjič strmo po travnatem žlebu, da po kamniti rebri pokukam na vrh. Creta dal Cronz, 1664m. 

Razgledi vsenaokrog, dih jemajoči. Od najvišjega v Zahodnih Julijcih do najvišjega v Karnijcih in vse kar je vmes.




Kar dolgo posedim, da se naužijem vseh teh lepot. Pa tudi čaj in prigrizek se priležeta😉. Ob sestopu še občudujem jesenske barve.



Sestopam po daljši poti čez planini Glazzat, zgornjo in spodnjo. Nižje macesni še čakajo na zlato barvo.






Od spodnje planine stopim na cesto in se poslovim od Karnijcev. Današnji večer bom dočakala doma, saj se v naslednjih dneh ne obeta lepo vreme😔




petek, 11. oktober 2024

Potepanje po Furlaniji Julijski krajini 1. del

Furlanija Julijska krajina (FVG) je veliko področje, ki obsega nižine ob severnem Jadranu preko Furlanskih Dolomitov do Karnijcev in Zahodnih Julijcev. Zaradi svojih naravnih danosti je priljubljena tudi pri plezalcih. Kjer se gore srečajo s Furlansko nižino, je vrsta plezališč, ki omogočajo plezanje v poznojesenskem času. Obiskali smo tri plezališča: Val Colvera nad Maniagom, Erto pod vasjo Casso in Anduins Masarach pri vasi Anduins. Ker pa vselej rada pokukam še malo s poti, sem šla na pot že en dan prej.

Posebnega načrta nisem imela, le smer, v katero moram voziti, mi je bila znana. Da pot ni dolgočasna, se ustavim v mestu Valvasone, ki je na seznamu 10 najlepših mest v FVG.



Sprehodim se skozenj, pokukam v cerkev Sv. Petra in Pavla iz 15. stoletja. Čeprav sredi tedna, na ulicah skoraj ne srečam nikogar. Lepi pogledi kot da so na voljo za turiste. Iščem lokal, kjer bi si morda na sončku lahko privoščila kakšen kapučino, pa ga ne najdem. Tako si zgolj pretegnem noge in odpeljem naprej. Ustavim se pri izviru Gorgazo, ki je znan po smaragdni barvi, a deževje preteklega dne je povsem spremenilo barvo in podobo izvira in kraja.




Informacijska tabla me povabi na pot izvirov, ki me skozi vas Coltura 


ter preko polj in travnikov (mestoma moram zavihati hlačnice) pripelje do Najsvetejših izvirov (Sorgenti delle Santissime di Livenza) pri cerkvi Svete Trojice.




Krožna pot okrog izvirov ni možna, saj je tudi tu veliko področje poplavljeno.

Vračam se po isti poti, nato pa namesto nazaj v Colturo nadaljujem v Polcenigo, mesto, ki je prav tako na seznamu 10 najlepših v FVG. Že od daleč zagledam grad na griču.

Še pred mestom me pričaka drevo, polno slastnih sadežev, a so tako visoko, da jih lahko le slikam.😊

Po ozkih uličicah se sprehodim do zgodovinskega središča mesta. Sredi mesta je sotočje rek, ki so te dni precej visoke in glasne.


Na glavnem trgu je mogočna palača.

Moj pogled pritegne lepo obnovljena sončna ura. Spomnim se sprehoda pred leti skozi mestece Aiello del Friuli, kjer je na pročeljih stavb preko 100 sončnih ur. Tehnično dovršena umetnost, ki mi je vzela dih.

Zapelje me potka navkreber, kjer je na uravnavi cerkev sv. Bartolomeja.

Nadaljna pot me pripelje pod grad

kjer se dobro razgledam in pretaknem vse kotičke.



Nato pa le obmirujem in si privoščim skodelico čaja (iz nahrbtnika😊).

Naslednji dan se s prijatelji dobimo v Val Colvera nad Maniagom. Ker imam pred srečanjem še nekaj časa, si ogledam Maniago, znano tudi kot mesto nožev zavoljo obrti, ki je prevladovala tod.

Središče mesta je obnovljeno po rušilnem potresu 1976 leta.


Česar niso mogli obnoviti, so porušili in ostali so le zidovi in travne površine.

Spet se ne morem upreti potki navzgor, ki me pripelje na razglede in do ruševin gradu Maniago.


Sedaj pa moram že pohiteti v Val Colvera, dolinico ob reki Colvera. Nad staro cesto, ki ni več v uporabi, so v odlični apnenčasti skali opremili številne smeri različnih težavnosti. Ves dan nas zaposlijo smeri v enem sektorju. Šum reke in sonce prispevata k dobri volji in navdihu za dobro plezanje.

Ko končamo s plezanjem, je še nekaj dneva na razpolago in ogledam si še mestece Andreis na visoki vzpetini nad sotočjem dveh rek, Alba in Ledron. Mestece me sprejme zelo prijazno😊.


Pridem za dne, odhajam že v temni noči.




Tudi tu na pročeljih najdem nekaj sončnih ur.



Mestece Andreis sicer ni na seznamu 10 najlepših, a bi ga jaz tja z veseljem uvrstila.



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...