Nad Šitom glava

Velikokrat sem že bila na vrhu, a doslej nikoli s smučmi. Ne prezgodaj, da ne bo pretrdo in ne prepozno, da ne bo prevroče in sneg pretežak, odrineva. Na Vršiču ujameva skoraj zadnje parkirno mesto. Proti Grebencu se že vije kolona pohodnikov in cikcaka četa smučarjev.

Najprej malo po svoje, nato slediva narejeni smučini, ki je speljana lepo, prav uživaško. Dan kot iz sanj, razgledi krasni, da bi bil greh hiteti.

Ko pod steno Grebenca zavijeva desno, ostaneva skoraj sama. Glavnina napreduje naravnost.

Sonce se je uprlo v pobocja, nenavadno vroče je te dni. Vročina naju spremlja po celi dolinci skoraj do pod vrha.

Šele tam veje hladen in na trenutke močan veter.

Poiščeva zavetje levo od vrha pod skalcami, se okrepčava in pripraviva za spust. Preko naju huškne senca in svobodno kot ptič se čez rob odpelje padalo. In še drugo za njim.

Spust v zgornji polovici kar prijeten, v spodnji pa temperaturam in uri primeren. Bolje bi bilo, če bi se spustila kakšno uro prej!

Crosscountry po Pokljuki

Včerajšnja tura je bila kar dolga, zato danes le pretegneva noge. Ker je lep dan, narediva kar dolg krog. Pričneva na Rudnem polju.

Proti koncu prve vlečnice zavijeva v prijetno senco gozdne poti. Pot je ravno pravšnja za današnji vroč dan. Po cesti do Krucmanove konte, kjer zavijeva na zgornjo pot. Izmenjavata se senca in sonce, vmes pa lepi razgledi.

Ne kratko in ne predolgo, napredujeva do Medvedove konte, kjer skozi gozd najdeva pot na planino Zajavorniki. Lepi pogledi, suha grla in lakota so zadostni razlogi za daljši postanek.

Vrneva se na gozdno cesto 

in po njej na izhodišče. Na planini Krasca snameva pse s smuči in jih lahko skoraj ožameva. Čaka naju le še nekaj zavojev do avta.

Struška

 Visoke temperature v zadnjih dneh marca pridno topijo sneg. Mnogokje je potrebno že nositi smuči do snega. A pristop iz severa po cesti, ki je sicer utrjena sankaška proga, nama zagotovi, da na smuči stopiva skoraj pri avtu.

Vseskozi ob potoku, v zimskem hladu. Na Markljevem rovtu pa sonce že preganja zimo.

Pod Pustim Rovtom se priključiva na cesto, s katere se odpirajo širni razgledi na pobočja Karavank, Julijske Alpe in na Škofjeloško hribovje. 

Pot naju pripelje na planino Belščica, kjer se prvič odžejava. Še nekaj prijetne hoje po pobočjih Struške naju čaka do njenega najvišjega Velikega vrha, 1944 m. Razgledi vedno bolj širni, na vrhu pokukava na avstrijsko stran. Nikamor se nama ne mudi. Sediva, uživava razglede, tišino...

Potem pa se le počasi odpraviva, da naju v spodnjem delu ne prehiti zmrzovanje. Lepa smuka, v zgornjem delu prava pomladanska, v spodnjem pa lep iztek po zasneženi cesti, ki je ledena le zadnjih 100 m. Vmes pa nekaj postankov, za počitek in fotografiranje.

Rojstnodnevni Snežnik

Omejitve svobode in gibanja zaradi epidemije so nam v preteklem obdobju onemogočile sicer že tradicionalna rojstnodnevna srečanja v gorah. V decembru smo nizali vsak svoje poti, sedaj pa želimo nadoknaditi izpuščeno, a nikakor zamujeno. Na prelep zimsko pomladni dan se odpravimo na Snežnik. Poleg izjemnih razgledov na vse strani nam pot polepša in kar preveč skrajša smeh in klepet.

Da pot in snidenje ne bi bila prekratka, se spustimo preko Malega Snežnika. Za pot nazaj izberemo zaenkrat še dobro zasneženo pobočje, po katerem se vriskaje oddričamo do glavne poti.

Snidenje še podaljšamo s klepetom na parkirišču. A ko mraz premaga naša oblačila, si pomahamo in se domenimo, da se kmalu spet snidemo!