Turni smuki pretekle zime

Spet je čas za obujanje spominov. V deževnih dneh spomin na sončne dni naredi vsak dan prijazen. 

Zima mi je bila letos kar prekratka. A časa za objavo vseh smukov vendarle ni bilo. Da ne izzvenijo v pozabo, izberem nekaj lepih, še neobjavljenih slik in se spomnim nekaterih posebnosti. 

Dobrač, 4.1.2023. Čeprav tanka, a snežna odeja zadošča, da začnem že v Sv. Duhu. Vse dokler ne prispem do malo pod zgornjim parkiriščem, je pobočje v senci. 

Mraz je. Sneg je zmrznjen. Hitim z vzponom, tudi dan je še kratek. Ko pogledam nazaj, se iz doline vali gosta megla in grozi, da zajame vse pobočje. 

Le še 20 min imam do vrha. A vzpon na ravnini, ko je vrh že kot na dlani, zaključim. Bolje malo manj smučanja kot smučanje v megli.

Odsmučam hitro v dolino, da me megla ne ujame. Tudi pomrznjen sneg je pripomogel k temu.

Obolno, 21.1.2023

Imam nove smuči. Bom znala z njimi smučati? Kam na preizkušnjo? Sneg zapade do nižin in podam se na Obolno, 776m, nedaleč od doma. Saj mi je nekoč pohodnik, ki je prišel iz Litije, povedal, da so tam včasih prirejali smučarska tekmovanja.

Začnem kar iz Goričice in se skozi prelep zimski gozd

kar prehitro znajdem na vrhu.

Pripravim se za spust, ki mi z novo opremo vzame nekaj več časa. Snežna ploha me priganja.

Sonček pa vzpodbuja.

In se spustim. Enkrat in ker je tako dobrooo, vzpon in spust ponovim. Čisto pravi, pravcati puhec! Da imam nove smuči, ob tem čisto pozabim.

Kobla, 22.1.2023

Tako je bilo sladko, a prekratko, da sem morala že naslednji dan preizkusit nove smuči še na malo višjem hribu. V ne preveč prijaznem vremenu se odločim za Koblo. Z vzponom pričnem lahko že kar v Bohinjski Bistrici.

Vidljivost je sprva slaba, a megla se prične redčiti z vsakim pridobljenim metrom.

Pretolčem se skozi poraščeni del in že slišim hrumenje vetra s primorske strani. Lahek sneg s sedla priplava vse do mene.

Spet se odločim obrniti, z močnim vetrom v gorah mi ni prijetno. Smuka je bila odlična. Proti izteku se pokaže celo nekaj modrega neba.

Vrhovi nad Pokljuko, 28. in 30.1.2023

Ko se s prijateljicami v soboto namerimo proti Viševniku, ni preveč prijazno vreme. Megla in veter spet gospodarita nad 2000 m. Vsaka po svoji presoji obračamo pod vrhom.

Čez dva dni se naredi prečudovit dan in smuko je treba ponoviti. S prijateljico se sredi smučišča usmeriva proti Debelemu vrhu.

Iz teme gozda se po lepi smučini skozi številne vrtače in mimo globeli vzpenjava vse više. Smučina je vse strmejša. 

Malo gori, malo doli in ko se smučina uravna, je pred nama krasen pogled na kotanjast svet v Blejski konti. Povsem se je zjasnilo, sonce je vse bolj vroče in na poslednji strmini pod Debelim vrhom se pričnejo prožiti plazovi.

In ker bi radi še smučali, tudi tokrat zaključiva z vzponom. Najvišji vrh, ki sva ga dosegli, krstiva za "Vrh 2 babic" in uživaško odsmučava v dolino.

Tromeja

Izpod sivega pokrova, ki visi nad večjim delom Slovenije, se pripeljem v sprva megličasto dolino. Nato pa se z vsakim korakom nad mano odpira vse bolj jasno nebo. Meglice, ki se podijo, slikam, ki jih ustvarja narava, dodajo pridih sanjskosti.

Tukajšnji prebivalci me pozdravljajo na vsakem koraku. Tudi veverica je prišla pozdravit, a sem bila prepočasna, da bi jo ujela v objektiv.

Proti vrhu se megle spet zgostijo in odkrivajo očem vse lepote naokrog le košček za koščkom.

Ko se pripravim za spust, sonce prežene vse meglice in mi nameni nekaj nepozabnih pogledov in zavojev.

Spust bi vse prehitro minil, če se ne bi ustavljala vsepovsod, kjer so razgledi.

Za konec si zaželim še nekaj zavojev po celem snegu, pa se moram kar trikrat prekobacati čez pašne ograje. Sneg je že zelo težak in zavoji prav tako.

A vseeno lahkih nog zaokrožim današnjo turo še s sprehodom po Ratečah.