Po stezi 7 slapov sem pred leti že hodila, a ker sva tako blizu in je tako lepa, jo obiščeva. Mnoge slike so ušle iz spomina in vesela sem, da jih lahko osvežim.
Prične se s sprehodom ob reki Mirni.
Pot se v Buzetskem kanjonu zoži. Reko (po nekaterih virih Draga, po drugih Dobra), ki je pritok Mirne, prečkava ob improviziranih varovalih, most je odneslo in ga popravljajo. Vode je veliko, obetavno!
Po spolzki stezici še skoraj po ravnem prideva do prvega slapu Zagon, ki polni ljubko jezerce.
Pot naju pelje pod kapniki in oboki kraškega sveta. Stene so opremljene za športne plezalce, a le za najboljše!
Nadaljujeva po zavarovani stezici. Tla so mokra in zelo spolzka. Kar dobro se počutim v planinski obutvi.
Pot naju pripelje do drugega slapu Bačva.
Za najvišji slap Vela peć se moramo dodatno potruditi. Ljudi je veliko, tla spolzka, še dobro, da sta stezici dve in je promet nenapisano enosmeren: pod stenami k slapu in po spodnji poti nazaj na glavno pot.
Z zgornje poti ni veliko videti, ko pa se spustim do vznožja slapu, pogledi razkrivajo podobe.
Pot se prične strmo dvigati ob plastičnih "jeklenicah" in drugih pomagalih vse dokler ne doseže planote in za nekaj trenutkov se odprejo razgledi.
Pot se nekaj časa spušča, razgledi so le tisti ob poti.
Prispeva do petega slapu Mala peć.
Vrneva se na glavno pot. Malo po cesti malo po stezi prispeva do Napoleonovega mostu.
Prične deževati. Nadaljujeva po stezi, ki postane kot drsalnica
Monotonost in nekaj slabe volje mi zmanjšajo drobne stvari.
Pot vodi mimo prave puščave
in živozelenih livad, skozi vas Kuhari
in se strmo spusti do vasi Kotle. Sonce je pregnalo dež. Ob vodi je veliko ljudi, zato se okrog največjega slapa na tem odseku ne drenjam, objektiv pa ujame širok slap pod mostom, tolmunčke pod njim in plašnega zelenca.
Ogledava si vas Kotle. Del vasi je obnovljen za namene turizma.
Po daljšem počitku ob vodi nadaljujeva, sedaj ob reki Mirni navzdol. Pot skozi gozd je sicer brez razgledov, zato ujamem, kar se ob poti pač ponuja.
Prideva do slapu Zelenci, ki pa ga ne morem ujeti v objektiv.
Zato pa je toliko lepši pogled na poslednji, sedmi slap Grjok.
Nadaljevanje poti sploh no dolgočasno, saj morava trikrat prečiti reko le po spolzkih kamnih, ki niso vselej gosto nastavljeni in dobro postavljeni. Kar precej spretnosti je potrebno, da si ne zmočiva nog. Nekaterim to ne uspe. Za zaključek še pogled v stene ujame plezalca, ki kljub gladki steni lepo napreduje.
Prej vsa poskočna sedaj postane spet mirna Mirna.
Še lep pogled na Buzet in pot zaključiva po sedmih urah hoje.
Vzpneva se na Raspadalico, kjer že cvetijo narcise.
Dolg dan zaključiva s prelepim sončnim zahodom.
