Ladinger Spitz, 2079 m

Svinška planina (Saualpe) so gorska veriga na avstrijskem Koroškem in vožnja iz osrednje Slovenije do tja je kar dolga. Ko se mi ponudi priložnost za kratek obisk pri sorodnikih in so obenem tudi snežne razmere in vreme ugodno, kar hitro naredim načrt za lepo turo. Zapeljem se skozi vas Lading do koče Giessl, 1340 m in malo naprej parkiram. Do zadnjega ovinka pred kočo je sem ter tja le kakšna zaplata snega, nad kočo pa prava zimska pravljica.

Snega sicer ni v izobilju, po pešpoti s smučmi ne gre, dovolj pa ga je na utrjeni sankaški progi. 

Med lahnim vzponom se sem ter tja odprejo krasni razgledi.

Malo pred Zechhutte kolovoz preči pašnike in razgledi so vse bolj navdušujoči.

Sonce greje prav toplo, da pričnem odlagati sloje oblačil in zaviham smučarske hlače.

V daljavi se pokaže Wolfsbergerhutte na slikoviti lokaciji. Vrh se še skriva mojim pogledom. Sled s kolovoza zavije na pobočje in vzpon postane bolj strm.

Strmina se položi, začutim pa povsem drugo temperaturo in hitro oblečem nazaj prav vse sloje. Čez pobočja nad 1800m veje rahel, a mrzel zimski veter.

Pokažejo se sledi živali, ki uživajo v snežnem kraljestvu in umetnine, ki jih oblikuje veter.

Sledim sledi, ki preči grapo in se strmo, a brez ovinkov usmeri proti vrhu.

Kar nekaj časa še traja vzpon, preden zagledam pašno ograjo in kažipot do vrha.

Uau, kakšni razgledi. Packalpe, Zirbitzkogel, Koralpe, Uršlja gora, Peca, KSA, Karavanke, Julijci in druge bližnje in daljne Alpe.

Vrtim se in občudujem brezštevilne vrhove vsenaokrog. 

Po dolgem času, ko se naužijem razgledov in okrepim s čajem, prispe na vrh še en turni smučar. Pripravim se za spust. Ni povsem brezskrben, saj se izmenjujejo trdi in mehki zastrugi. Iščem področja, ki jih je veter povsem zgladil.

Ko se teren prevesi in so pobočja obsijana s soncem, se začne prava uživancija.

In za zaključek še nekaj povsem puhastih zavojev med smrekami. Juhuhu!

Na kolovozu in naprej po sankaški stezi nizam brezštevilne zavoje, da užitka ne bi bilo prekmalu konec. Pogledi v dalj že dobijo rdečkast pridih, ko prismučam do avta.

Mini(a)tura

Ko se mi ne da predaleč vozit, ko mi ni dolgo za hodit, pri smučanju bi se raje samo malo sem ter tja vozila in se nič trudila, je Kosmatica prava izbira. Dan je bil prelep, da ga ne bi še ozaljšala.

Zapeljem se prek mejnega prehoda Ljubelj in o snegu na pobočjih okrog ne duha ne sluha. Že razmišljam o morebitnih rezervnih možnostih za smuko, pa tudi pohodniške čevlje imam s seboj. Poti za uživanje ne bo težko najti. Ko pa zavijem po cesti ostro levo in strmo navzgor, je slika takoj drugačna. Sneg je že ob cesti in kmalu se odprejo tudi pogledi na zasnežena pobočja. Zadnji del ceste do izhodišča je leden, saj pozimi senca na severni strani Karavank vztraja večino dneva.

Kar pri avtu stopim na smuči in čez prelep travnik odhitim v gozd. Kolovoz je mestoma leden, a se ledu brez težav izognem. Višino pridobivam zlagoma, oči vseskozi lahko občudujejo severna ostenja Palca, Zelenjaka in Vrtače.

Tam nekje, kjer se ostenje Vrtače končuje, se v zimi,  bogati s snegom, lahko vzpnemo na sedlo pod Svačico.

Letos sedlo sameva, sneg ne prekrije številnih balvanov in ruševja. Spomini me ponesejo kar nekaj let nazaj, ko smo se vzpeli prek tistega sedla, nadalje dolgo prečili pod Orlicami in se s smučmi povzpeli na Stol. Kraljevska tura je bila, snega dovolj, razmere skoraj idealne. Misli ob lagodnem vzponu kar vrejo. A ne dolgo, dospem do sonca, ki obsije in naredi macesne spet zlate.

Kmalu tudi jaz ujamem pogled na sonce, ki kuka izza grebena.

Nadaljujem kar po cesti, ne hiti se mi v breg. Macesni so vse bolj redki in planina je pred mano.

Nad planino se razkazuje severna stran Ovčjega vrha.

Le še nekaj ovinkov vzpona med macesni in sem na vrhu. Kosmatica, 1659 m.

Pogled med drevesi seže daleč proti severu. Ugledam številne lepo zalite hribe in hribčke. Proti vzhodu sta Obir in Peca, tam daleč na obzorju SV lepo zalita Svinja.

Na vrhu je živahno, gotovo imajo Avstrijci še proste dni. Kar dolgo uživam na sončku ob krasnih razgledih. A ko pride senca, se hitro pripravim za spust. Vijugam med macesni in se izogibam kopninam.

Nad planino ujamem nekaj nedotaknjenega snega in se podpišem.

Pod planino odsmučam na kolovoz. Vijugam sem in tja, nizam številne zavoje, da se tura prehitro ne konča.

Ugledam Rjauco, ki jo je obsijalo sonce.

Le še skozi gost gozd me pelje pot, ob poti so smreke z novoletnim okrasjem.  Za slovo še sonček pokuka med drevesi.