Treking po zasavskem hribovju

Že vrsto let se s prijatelji v juniju podamo na večdnevno potepanje po gorah Slovenije, ki so nam manj poznane. Letos se odločimo za pohajanje od Lisce do Bohorja. Da bo nahrbtnik čim lažji in da bo vendarle vse v njem, kar potrebujem, si za pakiranje vzamem nekaj več časa kot običajno. Popoldan se zapeljeva na železniško postajo v Zidanem mostu, kjer dočakava ostale pohodnike, ki iz Ljubljane pridejo z vlakom. Vzpnemo se do Gašperjeve koče, kjer preživimo večer ob ognju, spimo pa pod milim nebom, ponjavo ali šotorskim platnom kot se za prave polhe spodobi.

Jutro je jasno samo zelo zgodaj, potem se pooblači. Kar hitro pozajtrkujemo in pospravimo ter se pričnemo strmo vzpenjati. Še preden dosežemo prvi vrh tega dne, že oblačimo pelerine, anorake, se ogrinjamo z vrečami, ponjavami. Dosežemo Veliko Kozje, 993 m, a za slikanje ni pravega veselja.

V dežju napredujemo, dežuje vse bolj močno, utrinki ob poti mi popestrijo deževno pot.

Na Sv. Lovrenca se povzpnemo preko prelepih travnikov, ki tudi v dežju vztrajajo v svoji barvitosti.

Od tod že ugledamo naslednji cilj naše poti. Da pozabimo na dež, nas ob poti razveseljujejo polna drevesa slastnih češenj.

Še en vmesni cilj in postanek za slačenje. Prenehalo je deževati, kaže se modrina neba.

Na vrhu Lisce pogled zaplava v dolino, ki jo že razvaja sonce.

Kmalu obsije tudi Tončkov dom, kjer se kar dolgo zadržimo, da se nahranimo in posušimo. Nadaljujemo še v soncu, a prav kmalu nas spet ujame deževni oblak in spet nataknemo deževno opremo. Hitimo navzdol, mimo Darinkine koče... 

Pod streho nas prijazno sprejmejo na kmetiji Zupan v Podgorju. To noč je najkrajša noč, bil bi mlaj in zvezdnato nebo bi bilo prekrasno. A smo hvaležni, da smo lahko na suhem.

Po obilnem zajtrku, ko nas gospodinja razvaja z dobrotami, ki si jih niti doma ne privoščimo za zajtrk, oprtamo nahrbtnike in nadaljujemo pot. Po lepih poteh se spuščamo in vzpenjamo v smeri proti Koči pod Bohorjem. Preneha deževati, nad vasjo Zabukovje nas prične razvajati sonce. Ujamemo drevored macesnov in češenj, vzpnemo se do hiške, kjer se vsi v en glas strinjamo, da je kot v raju. Razgledi daleč naokrog, domačin in gospodinja pa nas pogostita s soncem, češnjami in čajem.

Bi še posedeli, kramljali, občudovali neverjetno ustvarjalno energijo posameznikov, a čaka nas še kar nekaj poti.  Spet skozi gozdove spust do uravnave in po blatnem kolovozu in poti se vzpnemo na Veliki Javornik, 1023 m.

Čaka nas le še spust do Koče pod Bohorjem, ogled slapu Bojavnik in cerkve v Brestanici.

Potem pa na vlak in do Zidanega mostu. Tam pa se tisti, ki nam ni treba hiteti na vlak za Ljubljano, zapeljemo še z žičnico čez zelo vodnato Savo.

Vode je bilo obilo, na poti, ob poti.... a obilo je bilo tudi smeha in razigranega razpoloženja. Pa tudi obljub, da če ne prej, se dobimo prihodnje leto spet ob približno istem terminu.

Na Novaško goro iz Rakitne

Kljub vremenski napovedi, ki ves čas grozi z dežjem, se s prijateljico skozi Rakitno zapeljeva na sedlo, od koder po lepem kolovozu in grebenski gozdni poti doseževa Novaško goro, se spustiva na Krimšček, kjer ujameva malico in meglene razglede. Nazaj se vrneva po isti poti. Ker je bil namen izleta druženje, sem le redko pritisnila na sprožilec fotoaparata.

Tolsta Košuta čez Pečovnik

Dobimo se v Ljubljani, začnemo pa na cesti, ki iz doline Kokre mimo lovske koče Stanič pelje proti stari karavli pod Pečovnikom.

Ker je cesta v vse slabšem stanju, nadaljujemo po njej kar peš. Nad razvalinami karavle strmo v gozd. Ko se teren poravna, se odprejo pogledi na ves greben Košute.

Po zeleni planoti sledimo potko, ki pelje pod vrhom Velikega Pečovnika.

Kolovoz nas pripelje na uravnavo nad planino Dolga njiva, od koder se odprejo še drugi pogledi.

Pobočja Košute so odeta v rumeno barvo, domačin pa nas radovedno opazuje, kaj počnemo na njegovih travnikih.

V bogati rumeni odeji se skriva tudi modro okrasje, nebesno modrino pa krasijo puhasti oblački.

Dolgo obsedimo na vrhu in zremo na vse strani neba.

Čeprav sem bila že večkrat na tem vrhu, se tokrat prvič spustim do okna, ki je v sedlu med vzhodnim in zahodnim vrhom.

Spust vse prehitro mine, oči iščejo lepe poglede medtem ko ušesa prisluhnejo besedam prijateljev. 

Za konec ture še voščilo prijatelju za rojstni dan.

Vrhovi nad Krvavcem

Vreme te dni je prav aprilsko. A z malo sreče se mi posreči lep krog po vrhovih nad Krvavcem. Ujamem nekaj žarkov sonca, nekaj izrednih pogledov, veliko miru. Začnem na planini Jezerca.

Sonce razpodi meglo in pričara nekaj sanjskih slik.

Povzpnem se na vrh Zvoha in gledam v temno meglo. Grebena Ježa niti ne slutim. Neprijazna mi je taka pot v megli, v vlagi. Spustim se na planino Dolga njiva, ki jo megla le prijazno ovija. 

Na Vrhu Korena na vse strani zrem le v belo meglo. Ne hitim, uživam tudi v takih razgledih. Spustim se in ponovno dvignem na Košutno. Razgledi danes povsod enaki. 

Pot proti planini Košutna ponudi celo nekaj modrine, sočnih žarkov in barvitosti spomladanskega cvetja.

Velika planina pa se kopa v soncu.

Čez hribe in doline s kolesom v Brkine

Ko burja razžene oblake in sonce ogreje vsaj doline, se s kolesom odpraviva raziskovat Brkine. Začneva na Železniški postaji v Ilirski Bistrici, a se nekako kar ne znajdem in za smer vprašam domačina. Po naključju povprašam dobrega znanca, alpinista in jamarja, dobrega poznavalca teh krajev. Zapletemo se v daljši klepet in pove nama veliko ne samo o lepih kolesarskih poteh, tudi o zgodovini tega področja, geološki sestavi tal, sedanjem življenju... V prvem krogu se odpeljeva po glavni cesti proti Jelšanam do kraja Koseze, kjer skreneva za Veliko Bukovico, se spustiva do jezera Mola in ob njem. Ujameva kolovoz, ki naju pripelje nazaj na glavno cesto proti Harijam in skozi nje se vzpneva do vasi Zajelšje, kjer pri Sv. Barbari najdeva kolovoz, ki naju pripelje do kraja Brce in do Novakovega mlina. Z gospodarjem se zapletemo v dolg pogovor o danes in včeraj. Nadaljujeva čez brv, prečiva glavno cesto in se vzpneva v vas Podstenje, nad katero se dviga prepadna stena, ki oblikuje od daleč prepoznavni zob. Po kolovozu se spustiva do železniške proge in ob njej do izhodišča. Prevoziva 33 km, vzpone in spuste pa čutiva v nogah.

 Od jezera Klivnik do Ilirske Bistrice in po razglednih slemenih naokrog.

 Jezero Mola

 

 Cerkev v Harijah.

Sv. Barbara

Novakov mlin in brzice za njim

Po lepih travnih dolincah proti Ilirski Bistrici.

Tudi naslednjo turo začneva na Železniški postaji Ilirska Bistrica. Po cesti, ki vodi v Zabiče, zavijeva na Dolenji Zemin, prečkava glavno cesto pri Zemonski vagi, kjer prebereva nekaj zanimivosti o gradnji in pomenu ceste in razvoju premogovništva v teh krajih. V Mali Bukovici se zapleteva v pogovor z domačinko, ki pove nekaj zanimivosti o volkovih in beguncih ta čas v okolici. Vzpneva se v Studeno goro in po slemenu nadaljujeva skozi Pavlico, do križišča, kjer z ladijskim inženirjem poklepetamo o zaposlitvah. Pokaže nama pot v Veliko Brdo, kjer morava kar dvakrat vprašati za pot, zato pa izveva njihove dnevne težave  z begunci in zdravjem. Po makadamu se spustiva v Dolenje, se peljeva 500 m po glavni cesti in se hitro na prvem možnem izvozu zapeljeva v Jelšane. Ogledava si vas, najdeva lepo cesto v Novokračine. Na vzponu nama je vroče, pri spustu v Novokračine in naprej v Sušak pa mraz. Spet se vzpneva in spustiva, to pot v Zabiče, kjer skreneva desno še na ogled vasi Podgraje in Kuteževo v področju, ki ga imenujejo Kočarija. Sledi samo še nekaj km ravno do izhodišča. To pot je kilometrov nekaj več, 48,6 km, pa tudi višincev se je kar nekaj nabralo. A kraji so lepi, domačini prijazni, domačije skromno in večinoma zelo lepo urejene, z veliko ljubezni, pozornosti in iznajdljivosti.

 Križišče pred Malo Bukovico s pogledom na Snežnik.

V Sušaku.

Izhodišče za tretjo turo je Prem. Gori, doli po slemenu skozi vasi Čelje, Prelože in Pregarje dospeva v Zajelšje in pri sv. Barbari na kolovoz, ki ga že poznava od prvega dne. Skozi Brce in mimo Novakovega mlina v Smrje in v lahnem vzponu z izrednimi razgledi na vse strani na izhodišče. Prevoziva 26,5 km, počasi, občudujoč razglede in poglede.

 Pregarje

Brkini so veljali za zeleno oazo Krasa. Gojili so vinsko trto, negovali gozd, kopali premog in tihotapili. To slednje priznajo vsi, saj je območje od nekdaj mejno in ponuja za to dejavnost ugodne pogoje. Danes jih zaraščajo gozdovi nekakovostnega lesa, ki zadržujejo vlago. Vinske trte ni več, gojijo sadje, v pretežni meri slive in jabolka. Le nekateri travniki so pokošeni, krmo odvažajo v luko Koper in Trst. Le redki se ukvarjajo z živinorejo, kravice so prava redkost. Omamno diši v tem času bezeg, jasmin, akacija, cveti materina dušica. Kjer ni razgledov, so vonjave. Povsod so tudi prijazni domačini, kleni, delovni in prežeti s spomini. Hvaležni, da kdo postoji in prisluhne njihovim zgodbam iz polpretekle zgodovine in današnjega vsakdana.