S kolesom med Dolomiti in Visokimi turami 1. del.

Imela sem povsem drug načrt, ki sem ga dobesedno čez noč obrnila na glavo. In se zgodaj popoldne  znajdem v San Candidu. Po dolgi vožnji komaj čakam, da sedem na kolo, pretegnem celo telo in prevetrim glavo. Sonce še ni posušilo oblakov nočnega deževja, zato se ogrejem s sprehodom skozi center mesta.

Kolo namerim v smeri Sesta, najdem kolesarsko in pohodniško pot ob vodi. 

Z vsakim prevoženim kilometrom so razgledi širši, lepši...

A nebo se začne zapirati, zato nad krajem Moos obrnem in se do avta pripeljem tik pred dežjem.

Naslednji dan se z avtom zapeljem do jezera Landro in usmerim kolo proti Cortini d'Ampezzo. Jutro je hladno, a me vzpon in pogled na mogočne gore prijetno pogreje.

Tudi ne prelazu Cimabanche še ne slečem dolgih rokavov. 

Po prijetni in zelo razgledni poti se spustim v Cortino d'Ampezza.

Najvišje gore naokoli se skrivajo v oblakih, v Cortini pa je že prijetno toplo. Sprehodim se po središču mesta, najdem prosto klopco, se odžejam in odpočijem. Opazujem številne mimoidoče in njihovo raznolikost. 

Kar dolgo zbiram moči, ki jih bom potrebovala za vzpon, ki sicer ni pretirano strm, je pa dolg celih 14 km. Ko začnem, pa sploh ne gre slabo, saj pogledi kar vlečejo in na vožnjo pozabim.

Malo pred prelazom je Črno jezero, ki je v sončni svetlobi lepo zeleno.

Le še kratek vzpon in spust do jezera Landro imam. Jezero je premrzlo, da bi se okopala, je pa tako lepo, da se zapeljem okrog njega.

Medtem se pooblači, prične pihati in jezero pokaže še drugo podobo.

Zvečer naredim načrt za prihodnje dni in se odločim, da grem kar (skoraj) po vrsti. Od doline Pusteria se proti J in S odcepi še nekaj dolin s kolesarskimi potmi in izberem še dve.

Naslednji dan se zapeljem v Monguelfo in naredim krog skozi prijetno vasico.

Najdem kolesarsko pot v dolino Casies, ki se začne s strmim vzponm. Le-ta kmalu popusti in predam se vonjem pokošene trave, žuborenju potoka, ptičjemu petju in lepim razgledom.

Do vasi St. Maddalena se steza ponovno postavi bolj pokonci in razveselim se prijetnega počivališča v senci nad vasjo. Ohladim se, odžejam in ... uživam v spustu.

Tik pred vasjo opazim cvetoč travnik, grad in srčkan stol, kar sem zjutraj spregledala.

Ker je ostalo še kar nekaj dne, se zapeljem do zemeljskih piramid. Dostopim po lepi, zanimivi in razgledni poti.

Vstop v park je brezplačen, poti so vzorno urejene.

Za zaključek še lep razgled in objem.

Senčne poti Karnijskih Alp

Kljub vročim dnem se zaradi bližine odločim za obisk Karnijcev. Severne poti, zmerna višina, ki zagotavlja gozdne poti vsaj na večjem delu poti in bližina vode so nekakšno vodilo pri moji izbiri ciljev. 

Na pot se odpraviva v nedeljo zgodaj zjutraj, a številni zapleti pripomorejo k temu, da začneva s hojo šele ob 12 uri. Izhodišče je Paularo. Na parkirišču je še pošteno vroče, a bolj ko se bližava gozdu in vodi, bolj prijetne so temperature.

Ko naju steza popelje globoko v gozd, da slišiva le še šumenje potoka globoko pod seboj, na visoke temperature povsem pozabiva.

Pot naju pripelje do mostu, s katerega se zagledava globoko v globino.

Hodiva ob vodi, čutiva njen hlad in slišiva njen glas.

Vzpneva se do stene, v katero je vklesana nadaljna pot. Pot naju varno vodi visoko nad potokom, ki nekaj 10 m pod nama tvori slapove, slapiče, tolmune in ustvarja svojevrstno glasbeno doživetje.

Ozkega kanjona je kar prehitro konec, že zagledava modro nebo nad visokimi stenami.

Strmo se vzpneva skozi gozd do ceste, kratko po njej in spust do mostu ter povratek po isti poti nazaj.

Iz objema gozda stopiva na plano s čudovitimi pogledi na gore. A tudi sonce ni več tako vroče. Za pot sva porabila 5 ur.

Naslednji dan s sedla nad vasjo Ligosull poiščeva odcep na goro Tersadia. Pot lepo vijuga skozi gozd, se mestoma celo povsem uravna in naju popelje daleč proti Z. Le redki odseki poti so strmi, a strmi so pogledi v globino pod nama. Ob poti so prijazno postavljene klopce.

Razgledov ni, le redko med vejami uzrem mali košček gora naokrog.

Na sedlu pokukava v globino še na drugo stran.

V nadaljevanju se sprehajava skozi visoke trave, prečiva graben in doseževa macesnov gozd.

Šele ko doseževa mulatjero, se pričnejo odpirati razgledi na vse strani.

Na robu platoja se odprejo razgledi tudi proti J.

Med ruševjem in vrtačami ter čez travnike se pot spretno zvijuga in vrh Tersadie dosežem v pol ure.

Ugledam znane vrhove zahodnih Julijcev, Mangart in Kanin.

Proti zahodu prepoznam Peralbo in Chiadenis.

Globoko spodaj je planina, od koder se sliši kravje zvonce.

Vračava se po isti poti nazaj in ena od klopc nama ponudi daljši počitek. Na Mt. Zoncolan se odpeljeva opazovat sončni zahod.

Tretji dan vzpon začneva v vasi Ravascleto in želiva doseči Mt. Zoncolan tudi peš. Prvi del poti poteka po smučarski progi in senco iščeva na robu v zaraščenem gozdu. 

Potem se pot odcepi in prične strmo vzpenjati po gostem gozdu in objame naju prijetna svežina. Ko se pot položi, se pričnejo odpirati razgledi na eni strani, na pobočjih pa rdečijo maline in vabijo.

Pot poteka skoraj vodoravno do planine Marmoreana. Slastne maline naju premamijo in pot do planine se močno zavleče.

Ponudba na planini naju ne premami, saj je malin bilo res veliko. Poiščeva senco nad planino z lepimi razgledi in počivava po obilnem okrepčilu.

Do vrha Mt. Zoncolan je še pol ure vzpona po odprtem pobočju, zato misel na ta del poti opustiva. Povzpnem se na vrh nad planino, ki se imenuje Pozof, 1626m. Ker nisva obrala vseh malin gorgrede, tudi pot navzdol ni prav hitra in dneva kar prehitro zmanjka.