Sonce in sneg je dobitna kombinacija pri načrtovanju ture. Iz sive Ljubljane se peljem proti Gorenjski, a sem vendar polna dvomov o pravilnosti odločitve. S soncem obsijana je že Dobrča in nekaj snega ima proti vrhu in mi res ne bi bilo treba tako daleč voziti. Skoraj me premami. Pa vendar vztrajam in vozim dalje. Od Mojstrane dalje veter močno maje drevesne krošnje, tam nekje nad Kranjsko goro visi oblak megle. Naj obrnem takoj ali se zapeljem do izhodišča? Zavijem v Srednji vrh in sem še kar v dvomih. Tudi prelepi macesni, ki vztrajajo v svoji zlati preobleki, me ne prepričajo povsem.
Če sem že tu, grem vsaj malo pogledat, saj tam zadaj bom v zavetju.... Pa včeraj je bil sončen dan, gotovo je shojeno... Hitro se preobujem in po cesti nadaljujem do zadnje kmetije.
Kakšni pogledi. Zdaj že vem, da bom vztrajala, dokler bo šlo.
Opazim dve smučini in si malo oddahnem. Ko zaznam še odtisa dveh pohodnikov, se razveselim in nadaljujem z vzponom. Kolovoz v gozdu je mestoma poledenel, a male derezice ostanejo v nahrbtniku.
Nekaj strmin po kolovozu, čez gozdno jaso in strmo skozi gozd in sem na Železnici. Snežna odeja je vse debelejša. Po cesti do planine in spet navkreber.
Kako lepo je poslikano nebo. In kako močno so ozaljšane smreke, male in velike, s snežno odejo.
Srečam dve planinki, ki se že vračata z vrha. Kako sem jima hvaležna za gaz in vzpodbudo. Pogled se kmalu odpre do vrha, a za pot potrebujem skoraj toliko kot od začetka do tu. Mestoma se mi vdira do pasu.
Ko bi le dilce imela, bi šlo precej bolj gladko in hitreje. A sem bila doli v pomrznjenem grabnu kar vesela, da sem peš.
Vse lepše in bolj prostrano.
Končno vrh, utrjeno stojišče, razgledi.
Turni smučar je z lahkoto nadaljeval in se na drugi strani spustil po puhasti odeji.
Jaz pa sem zadovoljna in vesela, četudi sem peš.
Vetra je ravno toliko, da hladi. Okrepčam se, kaj dolgo pa na mrazu ne vztrajam.
Spust gre le malo hitreje kot vzpon.
Še zadnji pogled, preden se spustim v gozd.
Od tod naprej pa gre hitro navzdol. Komaj lovim še poslednje razglede.
Megla tam na koncu zgornjesavske doline je vztrajala ves dan.
Po cesti skozi Srednji vrh se sprehodim tik preden sonce zaide za goro.
S poslednjimi žarki osvetli še macesne, da zažarijo. V trenutku postane mraz, ki me vzpodbudi, da se hitro spravim domov.
