Stene sv. Ane

Stene Sv. Ane so najvišji vrh Male gore. Že na včerajšnjem obisku Grmade in Kamen vrha sem si  izbrala cilj današnje ture, pot pa sem morala ubrati drugače kot sem si želela. Bo pa nekaj ostalo za prihodnjič! Začetka poti v Kolenči vasi nisem našla, zato sem se odpeljala v naslednjo vas Podtabor, kjer sem na koncu vasi med dvema starima hišama parkirala in odhitela v breg. Počasi so utihnili glasovi doline in slišalo se je le še ubrano petje ptic. Po kolovozih, ki so občasno kar precej strmi (kar sem čutila šele pri spustu), vseskozi pa lepo označeni, sem hitro prišla do razcepa.

Levo se pot postavi pokonci in hitro sem na vrhu Sten Sv. Ane, 964 m. Če bi ne bila na vrhu trigonometrična točka, verjetno tudi poti nanj ne bi bilo, saj ni razgleden.

Zato pa se lepi razgledi odprejo na razgledišču pod njim. Vidi se lepa Dobrepoljska dolina in razgibani svet Suhe krajine. Pred kakim mesecem bi bile te stene odete v barvit cvetoč plašč vresja.

Ob lepem vremenu se menda vidi tudi KSA. Povsem na robu razglednih sten ugledam potko, ki bi me pripeljala sem iz Kolenče vasi. A za spust je še prekmalu. Posedim na sončku, uživam v tišini in razgledih, nato nadaljujem do cerkve Sv. Ane, kjer je tudi planinski dom.

Od tod se odprejo pogledi na sosednjo ribniško dolino.  Pot sem kar nadaljevala in krožno po kolovozih ujela označeno pot, po kateri sem se vzpela. Sonce že ima svojo moč, a drevje je že ozelenelo in ves čas nudi prijetno senco, pa tudi zanimive poglede.

Krožno na Grmado

V času, ko je gibanje omejeno, odmislim prav vse želje in načrte in se osredotočim na spoznavanje bližnje okolice. Pravo presenečenje. Odkrijem veliko poti, veliko vrhov in kotičkov, ki mi prinesejo veliko zadovoljstvo. Hvaležna sem naravi, da nas razvaja in uči. Če bi le hoteli in želeli sprejeti njene nauke, bi nam lahko sleherni dan bil lep spomin.
Danes se odpravim na Grmado. Gora s tem imenom je po Sloveniji obilo, ta je visoka 887 m. Je en od vrhov v hribovju Mala gora, ki Dobrepoljsko dolino deli od sosednje doline, v kateri so Turjak, Velike Lašče, Ribnica, Kočevje ...
Parkiram Pri koritu, parkirišče pri rekreacijski površini med Podgoro in Kompoljem.

Po učni gozdni poti in travnikih se sprehodim do Kompolja, kjer vdenem pot za Grmado. Pot se prijetno vzpenja skozi bukov gozd, dvakrat prečka makadamsko cesto. Oblačnost se povsem umakne in nad svežim bukovim gozdom že uzrem jasnino. Ko mi je lepo, ko se sprostim, se zlijem v mehkobo svežega pomladnega jutra. V naravi uzrem slike,pojave, ki jih sicer ne zaznam (več).

Na Grmado pridem tik pod Planinsko kočo. Odprejo se lepi razgledi proti jugu. A prek vrha pohitim in se ustavim šele na sedlu pod vrhom, kjer v daljavi zaslutim "visoke hribe". Kaj morem zato?

Pot nadaljujem proti Kamen vrhu. Pot je tihotna, razgledi redki, spremlja me le prelepo petje ptic. O čem le pojejo: o pomladi, o ljubezni, o....    Mimo planinske koče na vrh Kamen vrha, kjer se odprejo lepi razgledi na Dobrepoljsko dolino, Posedim na kamnitem robu, se predajam soncu, tišini in miru.

Sledi le še spust po prijetni poti v Podgoro, ki jo dodatno polepšajo podobe iz narave.

S Pristave na Obolno

Po jutranji rutini se namenim preživeti dan ob kuhi, branju knjige, ki jo že kar predolgo berem in še čem, kar mi pride naproti. A me jasnina neba in nagajiv veter premamijo, da se zazrem v zemljevid. Kam to pot, kje bi utegnili biti razgledi in ravno prav razgibana pot za popoldanski sprehod? Z avtom na Pristavo nad Stično. Parkiram prav na koncu vasi, na krožišču pred pomnikom pretekli vojni za Slovenijo. Razgledom se ne morem načuditi. V daljavi uzrem KSA.

Sprehodim se po lepih travnikih in urejenih sprehajalnih poteh turistične vasi Pristava. Sledim oznaki za Viridino pot in se spustim do Sv. Lamberta.

Iščem pot naprej, a pot po grebenu naprej se konča v presenetljivi strmini. Le kdo bi si mislil, da so na Dolenjskem tudi tako strma pobočja in tako globoke grape. Vrnem se del poti nazaj in sledim označeni poti navzdol. Pot se še kar spušča, meni pa se bolj hoče razgledov, zato zapustim označeno pot. Po nekaj kolovozih se ponovno vzpnem in se pred lovsko kočo priključim na makadamsko cesto, ki me popelje do vasi Goričica z lepimi razgledi proti jugu. Nadaljujem po asfaltu skozi vas in še naprej do prvega odcepa, kjer makadamska pot in oznaka kažeta v levo. Prav v kratkem se odpre krasen pogled na planjave, ki me mimo cvetočih jablan, sveže zelenih brez in pisanega travniškega cvetja popeljejo na vrh Obolno, 778 m.

Proti severu spet moj pogled pritegnejo KSA, proti jugu nazaj na izhodiščno točko.

Posedim na vrhu, mrzel veter prinese hlad iz zasneženih gora. Spustim se po sončni strani travnikov, vdenem kolovoz, pot skozi gozd in mimo kamnoloma in se povsem izognem hoji po asfaltu. Še po makadamski cesti od lovske koče do Pristave in spet me navda zadovoljna utrujenost in zvečer spomin na lepo preživet dan.

Magdalenska gora

V dvoje je lepo, v troje še lepše. Najbolj se razveselim, ko si zaželita na "turo" z menoj tudi Manja in Iza. V Hrastje z avtom. Za hrib pa so to pot noge težke in tudi vlakovna kompozicija ne pomaga. A na vrhu, ko se odžejamo in okrepčamo, pride energija na dan. Dričamo se po mahovih in vzpenjamo po bregovih okrog cerkvice.

Pot navzdol in domov pa je čisto prekratka. Zavihamo rokave in nogave in zadovoljne na travniku pod goro naredimo še nekaj prevalov.

Grebenčkanje od Gradišča do Limberka

Sem se že kar privadila in prav imenitno se mi zdi, da ni treba daleč vozit, zgodaj vstajat ... no ja, za nekaj časa!
Do Spodnje Slivnice in brezpotno  na vrh Gradišča, 486 m. Na vrhu je le podrto drevje in obilica klopov v zelenečem podrastju. Kar hitro do kolovoza in spust do vasi Zavrh, ki je ena sama hiša, pa tista lepa in velika.

Širok kolovoz postane prijetna pot skozi gozd z opozorilno tablo, da je tod domovanje medveda. Prisluškujem in s palicami opozarjam nase. Vzpnem se na Grič, 488 m.

in se spustim v Predole. Prečkam cesto in spet po kolovozu v naslednji hrib. S kolovoza zavijem na Kremenico, 511 m in vrh označim kar sama.

Še skok na Jelovec, 666 m in spust nazaj na markirano pot, ki me pripelje na Limberk, 687m.

Nazaj po isti poti brez skokov na vrhove. Lep dan po prijaznem dolenjskem grebenu.