Na Nanos

Že dolgo je, kar sem bila na Nanosu, še nikoli pa ne iz vasi Veliko Ubeljsko. Pot se iz središča vasi najprej zložno, nato pa precej strmo, najprej skozi gozd, nato pa prek prelepih travnikov vije do vrha Pleše. Kar prehitro sva na vrhu.

V zavetju najdeva kotiček za okrepčilo, veter je precej močan, zato se ne razgledujeva dolgo. Poiščeva pot, ki naju po robu pripelje do markirane poti v vas Strane.

Nekje pri cerkvi sv. Brica naj bi našla neoznačeno pot nazaj na izhodišče, a ker nestrpno prehitro zavijem navzdol, se znajdeva v pravem brezpotnem svetu. Strmo je, a drživa pravo smer in kmalu ujameva kolovoz, ki naju pripelje najprej do robidnic, 

v nadaljevanju pa nazaj v vas V. Ubeljsko.

Načrtovan kratek izlet sva spet spremenila v pravo turo in domov se vračava že v mraku.

Z vlakom in kolesom v Kočevje

 Kar na hitro se odločimo in odpravimo, da nam vlak ne odpelje. S kolesom do postaje, s kolesom na vlak in do Kočevja. Po stranpoteh nekako najdemo do jezera. Kako je zanimivo, kako vznemirljivo za našo malo kolesarko. 

Posedimo ob jezeru, osvežimo noge, potešimo žejo in lakoto. Na bližnjem igrišču preizkusimo še igrala, zajahamo kolesa in se skozi center Kočevja peljemo še naprej do Stare Cerkve. Ostane nam še nekaj minut za ogled vasi in cerkve in že je tu naš vlak, ki nas popelje domov. Da je veselje še večje, lahko pokukamo v kabino k strojevodji in ga opazujemo, kako vozi vlak.

V Belo krajino s kolesom

Čez Belo krajino se navadno peljem brez postanka. Ko se v avgustu naredi zaporedoma nekaj lepih dni, se s kolesi na avtu odpeljeva v Metliko in odkrivava njene kotičke s kolesom. Najprej naju pelje pot od Metlike proti Semiču in zaokroživa drugod nazaj. Spoznavava vasi, za katere doslej še slišala nisva. Očara naju izvir Krupe, kjer posediva in poklepetava v istoimenski vasi z domačinom.

Ko se ustaviva na parkirišču pri športnem igrišču, se ustavi domačin iz Krvavčjega vrha in klepetamo do noči. Pripoveduje zanimive zgodbe iz svojega razgibanega življenja, da kar strmiva.

Naslednji krog naju iz Adlešičev popelje do Preloke in Sv. Trojice, od koder je lep razgled na Kolpo in hrvaško stran vse do Ogulina in Kleka. Domačina nama zaupata, da je tod pogosto  ustvarjal slikar B. Jakac.

Spustiva se v Vinico, si jo ogledava in okrepčava ter se preko Bojancev po lepi senčni cesti spuščava vse do Adlešičev.

Naprej od Vinice naju pot pelje mimo MP skozi Vukovce v Otok. Pogled na visoko mrežo je vse prej kot prijeten. Steza ob mreži je zaraščena, zato obrneva in se delno po makadamu delno po glavni asfaltni cesti zapeljeva v Damlje. Lepota in urejenost tega kotička preseneti. 

Nadaljujeva v Kot, poskušava Radence doseči po pešpoti, a vožnja je neugodna, zato obrneva in se skozi Drago vrneva do glavne ceste in spustiva do Vinice.

Poslednji dan se iz Dolnjih skozi Gornje Radence zapeljeva skozi Dečane, Sodevce, Kot, Prelesje, mimo izvira Bilje 

zapeljeva do vasi Grgelj, kjer malo naprej ob cesti najdeva robidnice in jih pošteno obereva.

 Nazaj se vračava po isti poti in se ustaviva v Dolu za osvežitev in okrepčilo. 

Kolpa naju očara s svojo umirjenostjo in razgibanostjo.

Obeti slabega vremena naju napotijo domov, a zadržala sva se ravno tako dolgo, da veva, da je še obilo kotičkov in poti v Beli krajini vredno obiskati.

Konec grebenčkanja (od Doliča do Vrat)

 Še bolj zgodaj kot pretekla jutra neprespani odideva iz Doliča. 

Po mestoma še zasneženi in poškodovani mulatjeri se spuščava in na razpotju pričneva vzpenjati proti Luknji. Rože, rože, rožice spet ob poti rastejo.

Na sončnih tratah nad Luknjo je to pot najina zajtrkovalnica, med šopi planik, pod mogočno severno Steno in v družbi mladega kozoroga.

Vzpon na Bovški Gamsovec nama gre počasi, saj oči kar naprej pregledujejo severno Steno in iščejo linije, ki sva jih pred časom, vsaka po svoje, preplezali.

Pot spet zaljšajo rožice, ki pritegnejo marsikateri pogled.

Vrh doseževa in se ustaviva za malico, prav po nedeljsko, počasi in lagodno, lahkotno in veselo. Spet nam družbo dela, to pot malo starejši kozorog.

Še spust po zavarovani poti in čez kraške pode do Kriških podov. 

Nad vrhovi se že obešajo oblaki, prvi znanilci poslabšanja vremena.

Pri koči spet najprej žeja, nato higiena, nato pa se že ulije dež, da lakoto potešiva na suhem v koči. Naredi se lep večer, zjasni se nebo, a napoved ni obetavna.

Naslednje jutro imava plan A in plan B. Že zjutraj so težki oblaki na nebu, zato kar pohitiva čez pode do Sovatne.

Spuščava se v Vrata, pred nama vseskozi Stena.

Pri Aljažu se ustaviva le za nekaj trenutkov 

in kar hitro nadaljujeva pot ob Triglasvski Bistrici proti Mojstrani. 

Ko se malo pred Mojstrano ustaviva ob Bistrici, da se osveživa, pričnejo padati prve debele kaplje. 

Urno se opremiva za dež in odhitiva pod streho v Mojstrani, kjer ob pijači in prigrizku dočakava prevoz domov. Škrlatica in Špik, ki sva ju še imeli v načrtu, bosta počakali lepše vreme.