Gradiška tura

Sivo in megleno novembersko jutro. Megla je tako močna, da iz nje kar rosi. Pa mrrraz.. še za sprehod mi ni. Vesela sem, da me opravila odnesejo v drug svet. A ko pristanem nazaj in pokukam na spletne kamere, se v hipu odločim: grem iskat sonce. Mrzla sivina vztraja vse do Ravbarkomande, tam pa kot bi nekdo zaveso odstrl. Modro nebo, sončni žarki in za razliko od preteklič skoraj brezvetrje. Zapeljem se v Vipavsko dolino in prične se dvigati tudi termometer. Ko parkiram na velikem parkirišču pod Gradiško turo, kaže prijaznih 15 stopinj. Pogled v steno me razveseli, vsa je obsijana s soncem in ozaljšana z rdečim rujem.

Kar urno se vzpnem do začetka plezalne poti, do balkončka, do vrha prve...

in nadaljujem po bližnjici na drugo.

Kar prehitro sem pred zaključnim delom Otmarjeve zavarovane poti.

Še krajši nezavarovan del in že sem na vrhu. Poiščem najbolj osončen kotiček in uživam.

V razgledih, toploti, miru, tišini. Ni pokanja na poligonu, le sem ter tja prinese zvok avtoceste.

Še hiter in strm sestop v smeri poti, ki pelje proti cerkvici sv. Nikolaja.

In sprehod nazaj do izhodišča.

Ko stopim na parkirišče, se zadnji sončni žarki ujamejo v drevo, da kar zažari.

Teličar, Teličnica ali Telčica

Vreme je negotovo, napoved deževna, meni pa se zdi, da se svetli. Je tako le tu ali se jasni tudi drugod? Moram se dvigniti iz naše kotline, da pokukam, kako izgleda drugje. V času korone preteklo zimo sem prehodila veliko poti blizu doma in spomnim se na imeniten razglednik. Zapeljem se v Troščine in se po kolovozu vzpnem do kostanjeve pohodne poti.

Vsak korak spremlja šum lepo pisanega jesenskega listja. Oblačnost na nebu se trga.

Že tako lepo pot mi popestrijo še drobne stvari.

Kostanjeva pot zavije levo, jaz pa se vzpnem kar naravnost in kmalu pokukam čez v sosednjo dolino.

Še nekaj korakov in že sem na vrhu Križatec, 623m. Lanskih oznak seveda ni več, pa postavim nove.

Nadaljujem po grebenu in se spustim nazaj na kostanjevo pot.

 

Prečkam asfaltno cesto in po njej do travnate vzpetine in na njen vrh. Odpre se pogled vsenaokrog, Le da danes ni razgledno. 

Za meglicami le slutim razglede, ki sem jih bila deležna lansko leto ( Križatec, Telčica in še kaj ).

Pa še nekaj je drugače, vrh je označen s tablo!  

Na nekaterih zemljevidih je vrh označen kot Teličar tako kot se imenuje domačija tik pod njim, gospodar pa je vrh poimenoval Telčica, ko mi je lansko leto pripovedoval o zgodovini svoje domačije.

Takšne tablice označujejo 33 vrhov v bližini OŠ Sostro, ki so jih izdelali in postavili na vrhove učenci pod vodstvom planinskega mentorja in učiteljice. Vseh 33 vrhov so povezali v vezno pot, ki so jo poimenovali Merjaščeva pot. Poleg 33 vrhov so na poti poleg centralne šole OŠ Sostro tudi 4 podružnične (Objava na FB ).  O poti so izdelali ličen vodniček, ki je brezplačen, veseli pa bodo prostovoljnih prispevkov, ki jih bodo porabili za nagradni izlet (Merjaščeva pot). Vodniček že imam, priložnost za obisk vrhov se gotovo pokaže kmalu.

Nadaljujem proti zahodu po poti SKTP, ki bi me pripeljala na Pance, a to bi bilo predaleč od avta. Ko se od poti odcepi drugi kolovoz na levo, nadaljujem kar po njem. 

Ko sem že blizu vasi, se ob robu travnika pričnem spuščati. Pridem na prelepe travnike kot odete v zlato.

Ujamem kolovoz, po katerem se spustim do doline.

Še mimo dveh lesenih hišk na asfalt in skozi Mali konec do avta. In siv, turoben dan mi je narava spet spremenila v barvit in čudovit.

Od izvira Hubelja na Otliško okno

Željna sonca se iz meglene Ljubljane zapeljem do sonca, a tam ima veter veliko moč. Pot po robu, ki sem si jo zamislila danes, ne bo primerna, saj bi me odpihnilo. Pot pod robom, v zavetju stene, bo bržkone boljša izbira. Zapeljem se do izvira Hubelja 

in zagrizem v breg. Je hladno, a vetra ni čutiti. Poskušam se čimbolj približati izviru, hodim ob ograji in pridem do stopnic in lepe, sicer strme poti, ki me pripelje na balkon nad izvirom.

Naprej je sicer nakazana stezica, a danes mi ni do raziskovanja. Vrnem se do izvira in ob smerokazih zavijem proti Otliškemu oknu. Prijetna pot vijuga skozi gozd in nudi zavetje. Razgledov ni, pa jo popestrijo druge stvari.

Ko pa le pridem do razgledov, se ne zadržujem preveč, saj veter takoj pokaže svojo moč.

Stopim najprej skozi malo okno

in nadaljujem pot pod velikim.

Nadaljujem do roba in naprej in le stežka najdem  malo zavetja, da se preoblečem in odžejam.

Pokukam skozi veliko okno.

Nato pa kar urno v dolino, saj je sonce že nizko nad obzorjem.