Jesen v meni vselej zbudi željo po spoznavanju novih krajev. Nezadržno me vleče v neznane kraje spoznavat nove poti. Pogledam vreme in izkoristim zadnjo priložnost za potep.
1. dan:
Odpravim se na zahod. Po Benetkah zapustim avtocesto in se vozim skozi trge in vasi. Napredujem počasi, kraji so slikoviti. Sobota je, promet v Italiji se po 12. uri povsem umiri. Ustavim se v Castellfrancu, ljubkem srednjeveškem mestecu. Sprehodim se skozi starejši del mesta, ki je obdan z obzidjem. Vožnjo nadaljujem proti Valle Pasubio. Ko se pripeljem na sedlo, se prične kazati jasno nebo, odstirajo se prelepe gore. Vznožje je pisana rdeče rumeno zelena jesenska mavrica, nad njo zasnežene gore. Cesta mi žal ne ponudi možnosti postanka. Zavoji se nizajo, vse bolj se spuščam in čarobna slika gora izgine iz vidnega polja. Pogled mi pritegne cerkvica, zgrajena pod skalnim spodmolom. Tik pred odcepom je tudi možnost parkiranja. Po cesti in čez most se vzpnem do Eremo di San Colombano.
Tik pred cerkvico lepo urejeno plezališče, smeri pa le za močne in spretne plezalce.
Cesta naprej prijetno vijuga in se spušča. Torbole, Nago, Riva in končno Malcesine, moj dom za naslednje 3 dni.
Stanovanje visoko nad obalo z lepimi pogledi na srednjeveška mesteca na tem in nasprotnem bregu Lago di Garda. Po večurni vožnji željna hoje se do mestnega jedra sprehodim po s cvetjem razkošno obdani potki.
Obiskovalcev ravno prav za sproščeno sprehajanje, občudovanje arhitekture in sproščenosti mestnega vzdušja. Mestece prehodim po dolgem in počez. Kupim zemljevid teh krajev.
Ob obali pravo pristanišče, jezero valovi kot morje, le galebov in vonja po soli ni.Dan se poslavlja, meglice se pobirajo in odstirajo vrhove vsenaokrog.
2. dan: Klub obetavni napovedi se zbudim v megleno jutro. Pretekli večer sem si pogledala zemljevid in ker je bilo včerajšnje vožnje preveč, si zaželim nekam blizu. Najbližja je hišna gora, Mt. Baldo. Če ne bo mogoče zaradi zimskih razmer navzgor, se lahko spustim tudi navzdol. Z gondolo na cca 1700 m in stopim na sneg.
Megla se dviguje in spušča in odstira poglede zdaj tukaj, zdaj tam. Višje so razmere povsem zimske, morda bi si lahko privoščila vzpon na Mt. Altissimo, 2079 m, do katerega vodi cesta. Tik pod vrhom je koča, gotovo je shojeno. A z njegovega vrha se megla noče odstreti .
Na gladini jezera začne odsevati barva sonca. Grem v dolino, se odločim, na sonce. Iščem pot proti Bocca Navone. Prijazni gospod, domačin, me sprašuje, kam želim in mi predlaga, da greva do sedla skupaj. Na sedlu gre v kočo, kjer bo počakal prevoz, jaz pa se pričnem spuščati v dolino. Sprva po strmi, neprijetni poti, ki se nekje na 800 m izteče v prijazno pohodno pot, ki preči pobočja nad jezerom. Po njej dosežem Dosso Spirano, 873 m, kjer so ostanki vojaške bolnišnice in Dosso Roveri, 1067m, kjer so vidni obrambni zidovi opazovalnice.
Z vrha se resnično odpre pogled od začetka do konca jezera. To bo danes moj vrh. Obsedim, tudi sonce me že poboža s svojimi žarki. V dolini pa prebudi številne jadralce in surferje in jih zvabi na gladino.
Čaka me še doooolg sestop do avta. Pot pa je prijetna, vseskozi razgledna in s številnimi drobnimi slikami, ki me razveselijo.
Na cilj prispem malo preden sonce zaide za goro na nasprotni strani jezera.
3. dan:
Spet megleno, oblačno jutro. A vsaj suho je. Torej na oglede okrog jezera. Iz apartmaja mi pogled pritegne velika stavba, povsem na robu, visoko nad jezerom. Skozi Rivo in Limone, skozi številne galerije, ki varujejo cesto tik ob jezeru, se odcepim ostro desno in vzpnem preko 600 m visoko. Sprehodim se do svetišča Monte Castello Tignale, sezidano povsem na robu stene nad jezerom, s čudovitim razgledom, ki sega od Rive do Sirmiona.
Vzpnem se še na vrh nad svetiščem, Montecastello, 779 m. Sonce dobi na svoji moči, razgledi na daljavi.
Vreme se izboljšuje, pot nadaljujem proti deželi med tremi jezeri. Spust do jezera in v Gargnanu ponovno razgiban vzpon na planoto na okoli 1000 m nv. Po slikoviti cesti nad Lago di Valvestino, skozi redke vasi, ki so lepo urejene, a na prvi pogled ne izgledajo stalno naseljene, se pripeljem na sedlo, kjer se prične cesta spuščati proti Lago di Idro. Sonce prelepo osvetli senožeti nad vasjo Zumie. Po ozki vijugasti cesti se pripeljem prav do koče na višini 1416. Iz informativnih tabel razberem, da sem v muzeju 1. svetovne vojn na prostem. Čez zlata pobočja se sprehodim do najvišje točke Monte Spina, 1467, kjer se odpre pogled na celo jezero Idro, nad njim pa se v megli skrivajo tritisočaki Adamello, Cima Presanella, idr.
Nebo postaja vse bolj črno. Spustim se do jezera Idro, obvozim njegovo Z obalo, se spustim v Rivo in po že znani poti v Malcesine.
4.dan:
Vendarle me zjutraj razveseli sonce. Namenim se na vzpetine na nasprotni strani jezera, na katere imam razgled iz stanovanja in mi omogočajo krožno turo. Skozi Rivo po ozki cesti do konca vasi Pregasina, kjer pod cerkvijo parkiram. Korak namerim na Cima Larici, 907 m.Vzpenjam se po poti ob robu, ki vseskozi ponuja prelepe razglede. Z vrha se razgledam po vsem jezeru Garda in tudi po grebenu, po katerem se mi obeta današnja pot.
Preko lepe planine Palaer dosežem sedlo Roccheta. Nadaljujem v isti smeri, razgledi se odpirajo na vedno večje število vzpetin, vasi, poti. Pot se razcepi in kažipot me napoti ostro v desno, kjer spodaj opazujem pravkar prehojeno pot, na levo pa se odpira pogled na lepo planino. Gori, doli dosežem prvi vrh v grebenu, Mt. Guil, 1322m.
Kar nadaljujem, pot postaja vse bolj zanimiva, razgledna, tudi nebo vse bolj jasno. Hitro dosežem naslednji vrh Cima Nara, 1376 m, na katerem sem povsem sama. Večina jih izbere spodnjo pot.
Po krajšem počitku kar nadaljujem, čaka me še kar dolga pot.
Dosežem naslednji, zadnji vrh v tem grebenu Cima Bal, 1259 m., kjer se odpre pogled na sosednje jezero Idro, občudujem in s pogledom raziskujem tudi gori nasproti, Roccheta in Cima Rocca.
Nato pa kot da poti zmanjka..... a se le strmo prelomi navzdol. Kar zahteven sestop popestrijo razgledi in barvitost pobočij.
Na sedlu se odločim še za obisk Nodice, 859 m. Po vojnih rovih in stopnicah se vzpnem na poraščen vrh, spustim pa mimo v skalo vzidanega objekta in plezališča po delno zavarovani poti na pot proti vasi, kjer me čaka avto.
Ob poti še nekaj drobnih utrinkov, ki me nasmejejo in polepšajo že tako izredno lepo krožno turo.
5.dan:
Dan povratka. Nebo nad jezerom Garda je spet mrko, mrzlo. Poskusila bom srečo z vremenom nekje na poti. Zapeljem se do Trenta, mimo Levico Terme in po ozki stari vojaški cesti na Passo Vezzana. Vedno več je jasnega neba, posije tudi sonce. Ustavim se ob smučišču, slikam, se obračam naokrog in zagledam odsekano špico. Ta bo danes moj cilj, Cima Vezzana, 1908 m.
Peljem se do izhodišča in kar odplavam. A glej ga zlomka, pot je zaradi gozdarskih del zaprta. Opozorilo napotuje planince na začetek naslednje poti, a tudi tam vzpon ni mogoč. Šibam še naprej po cesti in po bližnjicah, na zemljevidu je označena še tretja pot s planine Prato. Pot ni označena, v pomoč so mi stopinje v snegu. Preko zasneženih travnikov se dvigam in z vsakim korakom so razgledi širši, lepši...
Z vrha pa je tako vselej najlepše.
Ta izjemen razgled so izkoristili tudi v 1.svetovni vojni in prav na vrhu postavili pravo trdnjavo.
Nekaj planincev prisopiha na vrh po poti, ki naj bi bila zaprta. Povprašam za stanje poti in se po lepi grebenski poti spustim nazaj na izhodišče.
Ob poti grem mimo trdnjave, ki pa jo že prerašča narava.
