Raduha

Greš? Grem! Že prej sva se dogovarjali, pa se ni izšlo. Sedaj pa gladko  kot je potem potekala vsa tura. Začneva pri Radušniku, s smučmi na nahrbtniku. 

V nekaj dneh je skopnel sneg, da sva smuči nesli do višine 1350 m. Slediva kolovozom, ki naju pripeljejo do Koče na Loki. 

Pogled na Uršljo goro.

Le nekaj požirkov, da potešiva žejo in kar nadaljujeva. Strmo v levi breg v okviru pešpoti, ki je shojena od mnogih planincev, ki so v preteklih lepih dneh obiskali Raduho. Neverjetna množica globokih stopinj pešcev, krplarjev, sledi motornih sani... smučina se povsem izgubi in jo pogosto ureževa po svoje. Doseževa križišče s pešpotjo, ki poteka od Durc. 

Le še prečiva pod vzpetinami, ki valovijo pred samim vrhom Velike Raduhe. Sneg je ravno prav odjenjal, da s srenači doseževa vrh. Kar hitri sva bili, zato si na vrhu privoščiva počitek, posedanje, pogovor, občudovanje razgledov in tudi malico. Prisluhneva tišini, nahraniva kavke in.. poklepetava s prijateljico, ki jo je lepo vreme prav tako vzpodbudilo k vzponu. 

Potem pa se le počasi pripraviva za spust. Odsmučava naravnost navzdol in vriskava. Sonce je ravno prav zmehčalo vrhnjo plast spihanega snega, da smučava kot po maslu. 

Natakneva kože in se vzpneva še na Malo Raduho ter odkrivava najboljše strmine za dokaj strm spust do Durc, kjer za nekaj metrov celo snameva smuči. 

Voziva pod Lanežem, se drživa precej levo. Poskušava slediti smučinam predhodnikov, a se vse kar nekam razblinijo. Ko že razmišljava, da bi nataknili kože in se vzpeli do poti, ki iz Durc pelje na Kočo na Loki, vendarle "udeneva" tapravi žleb, po katerem se z velikim zadovoljstvom spustiva do uravnave nad kočo. Potem pa kot po smučišču do koče.

Pri koči je kar veliko obiskovalcev kjub temu, da je koča zaprta. Zasluženi počitek, prigrizek in požirek hmeljevega napitka. Pa si čarobno prisluživa še celo steklenico - brezalkoholnega! Čarobni so tudi razgledi na Dobrovlje, Rogatec, Kranjsko reber, Veliko planino... Za konec le še zaključni spust s smučmi na nogah in zadnji del na nahrbtnikih in zadovoljni in nasmejani zaključiva prelepo spomladansko turno smuko. 

Struška

Pa le pohitim, da ujamem sonce, ki pride izza gore, ko stopim na travnike za domom Pristava.

Kjer je senca, so travniki lepo pokriti s snegom, kjer pa je sonce večji del dneva, pa je sneg odžuborel. Komaj še najdem toliko snega, da dosežem cesto brez snemanja smuči.

Lep sprehod po cesti, ki je, z redkimi odseki, lepo v senci in še bogato obložena s snegom.

Pri ostrem levem ovinku grem kar naravnost po kolovozu, zato pa se vzpnem do Pustega Rovta po strmi poti skozi gozd. Na Pustem rovtu se Golica na ogled postavi.

Samo trenutek za razglede in žejo in kar nadaljujem po cesti do Belske planine. Sonce greje vse močneje, pobočja se bleščijo. Vajnež in Stol.

Proti vrhu. Upočasnila sem, vroče je in prileže se razgledovati.

Vidljivost te dni je slaba.

Kot zid se predme postavi velika opast. Smučina jo lepo obide po desni.

Do Triglava pa le seže pogled.

Na vrhu kar dolgo posedim. Ko se odpelje vejča skupina smučarjev, zavlada lep gorski mir. Uživam v soncu, miru, razgledih, pa obilo čaja se tudi prileže.

Enkrat se je pa le treba spustiti. Pogled nazaj na polikano smučišče pod Struško.

Ciljna ravnina. Kar prehitro sem nazaj pri avtu. 

Orožnova koča pod Liscem

Po večmesečni omejitvi gibanja in druženja se snidemo. Povsem preprosto, enostavno, v soncu in naravi.  Se nasmejemo, prehodimo lepo pot, se nastavimo soncu, občudujemo lepe razglede, voščimo prijateljicama za rojstni dan. In uživamo. Če ne bi hladno zapihalo z vrhov proti dolini, bi še sedaj kramljali. Nadaljujemo prihodnjič!

Pod Križko steno

Lepo vreme se nadaljuje. Ni razmišljanja iti ali ne iti, ampak samo kam iti? Glede na razmeroma veliko plazovno nevarnost izbiramo temu primerne cilje. Odločimo se za vzpon pod Križko steno. Morda najdemo še kaj uležanega puhca.

Turo pričnemo na cesti proti Vršiču, kjer je odcep za Krnico. Najprej spust po pomrznjeni podlagi. Na planini nas za kratek čas že obsije sonce. Gledamo vsenaokrog, kako sonce potuje po vrhovih. Na ogled se postavi tudi slika "snežnega prereza"

Kože na smuči in v zmernem ritmu mimo koče v Krnici, čez zasnežena melišča, ob robu velike plazovine, čez trdi žleb, ki ga je utrdil plaz. Zagrizemo v strmino, ki je prav tako zasuta s plazom manjše razsežnosti. Ko se teren uravna, pa le še sprehod do čudovitih sten in razgledov v dolino.

Veter je kar močan. Le čaj na hitro in smuči ter pancarje na spust. Najprej se držim desno gledano navzdol, med manjšimi plaziči, ki so se jih otresle stene, najdem mehko podlago. Nato pa bolj proti levi med macesni najdemo nekaj uležanega pršiča. Nekako se prebijemo čez plazovino in se veselimo nadaljnega spusta. A vse naokrog je poskorjeno, skorja ne drži naše teže in smuka do koče je kar težavna. Pod kočo pa skozi gozd trdo in prijetno vijuganje. 

Na planini za nekaj trenutkov še ujamemo sonce in veliko razkošnih pogledov. Še kratek vzpon do avta in lepa tura je zaokrožena.