Nekaj poti v Furlanskih Dolomitih

Furlanski Dolomiti so bili že dalj časa na mojem seznamu želja. Veliko sem prebrala o njih in vsa besedila jih opisujejo kot zahtevne in samotne. Vrhovi so v pretežni meri dosegljivi le alpinistom, pa vendar se najde tudi nekaj pohodnih ciljev. Vremenska napoved je lepa, obveznosti ni, torej tudi izgovorov za obisk ni več.

Vreme ni skladno z napovedjo, zato se za uvod zapeljem v Barcis. Mestece leži ob istoimenskem akumulacijskem jezeru v osrčju Valcelline ob reki Cellina.

Sprehodim se skozi slikovito mesto, ki ima bogato zgodovino.

Barva jezera je intenzivna, življenje na njem in okrog njega prav tako.

Pridem do vstopa na staro cesto, ki je bila pred časom edina povezava tega področja z ravnino. Cesta je speljana skozi slikovito sotesko, zato je sedaj namenjena za oglede. Za vstop je potrebno plačati simbolično vstopnino (3 EUR) in se opremiti s čelado (vključena v ceno vstopnine).

Čez reko je napeljan viseči (tibetanski) most, za katerega plačam vstopnino posebej (3 eur, v kar je vključen samovarovalni komplet) in se sprehodim čezenj.

Nadaljujem z ogledom soteske po cesti, ki je speljana skozi številne predore vse do hidroelektrarne. 

Nadaljevanje je zaprto za obiskovalce. Sprva po isti trasi, nato pa se nekje na tretjini poti namenim proti drugemu izhodu in si ogledam še stranski del soteske. Vračam se po poti Dint, s katere imam razgled na sotesko in okolico.

Nekaj časa po cesti, nato po lepo speljani gozdni poti se okrog jezera vrnem do izhodišča.

Naslednji dan začnem v vasici Claut. 

Namerim se po pešpoti v Val Settimana. 

Ogledam si vas na drevesih.

Odkrijem in prehodim palčkovo pot.

Vrnem se na izhodišče poti za Col Mittol, ki je prvi vrh v grebenu Guilberto, ki ga želim prehoditi. 

Izberem levo možnost, a sprva lepa pot se kaj kmalu konča ob neobljudeni hiši. Ponovno se vrnem in se podam na desno. Pot je sprva široka, lepo pokošena, potem pa ne najdem več nobenih oznak, pot je le še težko sledljiva, trava je vedno višja.... težko se čez zaraščena pobočja prebijem do sedla, kjer je križišče več poti. Nadaljevanje proti želenemu cilju je prav tako zaraščeno kot moja pot doslej, zato se povzpnem na hišno goro, Col dei Piais, 876 m. Tam je pravo razkošje: klopca, razgledi, celo malo sonca pokuka izza temnih oblakov. 

Sušim hlače, iz čevljev izteče nekaj vode, ki se je tam nabrala iz visokih trav. Hlače se posušijo, čevlji pa se še nekaj časa ne bodo. Spustim se v vas in si jo ogledam.

Sledim kažipotu za pot ob vodi, ki naj bi me pripeljala do dinozavrovih sledi, pa je pot ob vodi zaprta. Nadaljujem po asfaltu do zaselka Lesis.

 

Sledim kažipotu za planino Casavent. Pešpot je shojena do razcepa poti, potem pa pot proti pl. Casavent dobi asfaltno prevleko, ki ji sledim do sedla. Po gozdni poti se spustim do začetka zanimive geološke poti.

ki me pripelje do planine Casavent. Prav na koncu planine naj bi bili sledovi dinozavra v kamnu. Le-teh ne najdem, zato pa me prevzame bučanje treh slapov, ki usklajeno igrajo pravo simfonijo.

Namesto odtisov dinozavra v kamnu se mi iz vode prismeji prisrčen sopotnik.

Posedim, prisluhnem melodiji in se ji prepustim. Umirjena, odpočita in okrepčana se po cesti podam proti izhodišču. Odpirajo se lepi pogledi.

Le stežka ujamem pogled na zemeljske piramide.

Iščem pot do izvira Celline. Pot je povsem zaraščena in pogled na Cellino ujamem, ko je že pravi potoček. Razveselijo me tudi pogledi na drobne cvetke, ki izraščajo iz velikih balvanov.

Vreme se do konca dne ne more dogovoriti ali bi bilo nevihtno ali sončno, a do izhodišča me ne zmoči nobena kaplja. Čevlji pa so še vedno skoz in skoz premočeni.

Naslednji dan se zapeljem do parkirišča pod vasjo Casso, ki je stisnjena visoko v pobočje Mt. Piave. 

Že zjutraj je vroče in močno soparno. Noge in glava so težke, zato opustim misel na vzpon na Mt. Borgo. Ogledam si vasico.

 

Nasproti je Mt. Toc, s katere se je oktobra 1963 utrgal zemeljski plaz nad akumulacijskim jezerom. Vodni val je preplavil mesto Longarone, umrlo je prek 2000 ljudi, med njimi skoraj 500 otrok.

Namenim se obiskati Erto po pešpoti, ki se le rahlo vzpenja in spušča in je speljana visoko nad jezerom Vajont z imenitnimi razgledi na nekatere velikane furlanskih dolomitov.

Značaj poti se zelo spreminja. Sprva široka pohodna pot je kasneje vklesana v rdečo skalo, nato me pelje čez melišča in po dehtečih gozdnih poteh, ob katerih dehtijo in se bohotijo številne rožice.

Spust v Erto je vroč. Ogledam si center, ki ga obnavljajo. 

Tudi ta vas je prežeta s spominom na tragedijo leta 1963.

Na povratku so razgledi sicer enaki, a povsem drugačni, predvsem pa zelo vroči.

Spustim se še do kapele, ki je tik pred jezom Vajont in je posvečena spominu na umrle v nesreči leta 1963.

Pot nadaljujem preko prelaza Mauria. Ustavim se na parkirišču, ki mi ponudi pravo osvežitev na tak vroč dan.

Naslednji dan se v zgodnjem jutru povzpnem do koče Giaf. 

Pot kar nadaljujem sprva strmo navzgor, a na strmino hitro pozabim ob pogledih, ki se odpirajo.

Ob poti je vse barvito in dišeče.

Stolpi so vedno bolj drzni in se poganjajo do neba.

Na sedlu Scodavacca, 2042m, zaključim svoj vzpon in uživam v razgledih in prijetnem hladu. 

Za povratek do koče izberem drugo pot in uživam v pogledih na še več rožic in stolpov.

Zadnji dan potepanja začnem v zaselku pod Forni di Sopra. Po strmi, a lepo označeni in očiščeni poti se vzpenjam vseskozi s pogledi na Mt. Rancolin.

Na planini Costa Baton, 1731m se pot počasi uravna in celo rahlo spusti, da se potem lahko spet strmo vzpne ob vodi. Malo pod škrbino Rancolin na višini 1820m se desno odcepim na stezo, ki me popelje na pobočja Mt. Zauf preko strmih grap. Pri prečenju ene od grap se odpre pogled na mavrične zvonike.

Steza se izteče na sedlo pod Mt. Zauf. Visoko pod stenami se pase velika čreda ovac. Sliši se njihovo blejanje in lajež psov. Posedim na klopci s prekrasnimi razgledi na ta prelepi svet Furlanskih Dolomitov.

Spust traja prav toliko kot vzpon, a je dokaj senčno in predvsem prijazno za kolena. Zavoljo vročine, ki je vse hujša, se odpeljem kar domov, da se kmalu lahko spet vrnem😊