Čez hribe in doline s kolesom v Brkine

Ko burja razžene oblake in sonce ogreje vsaj doline, se s kolesom odpraviva raziskovat Brkine. Začneva na Železniški postaji v Ilirski Bistrici, a se nekako kar ne znajdem in za smer vprašam domačina. Po naključju povprašam dobrega znanca, alpinista in jamarja, dobrega poznavalca teh krajev. Zapletemo se v daljši klepet in pove nama veliko ne samo o lepih kolesarskih poteh, tudi o zgodovini tega področja, geološki sestavi tal, sedanjem življenju... V prvem krogu se odpeljeva po glavni cesti proti Jelšanam do kraja Koseze, kjer skreneva za Veliko Bukovico, se spustiva do jezera Mola in ob njem. Ujameva kolovoz, ki naju pripelje nazaj na glavno cesto proti Harijam in skozi nje se vzpneva do vasi Zajelšje, kjer pri Sv. Barbari najdeva kolovoz, ki naju pripelje do kraja Brce in do Novakovega mlina. Z gospodarjem se zapletemo v dolg pogovor o danes in včeraj. Nadaljujeva čez brv, prečiva glavno cesto in se vzpneva v vas Podstenje, nad katero se dviga prepadna stena, ki oblikuje od daleč prepoznavni zob. Po kolovozu se spustiva do železniške proge in ob njej do izhodišča. Prevoziva 33 km, vzpone in spuste pa čutiva v nogah.

 Od jezera Klivnik do Ilirske Bistrice in po razglednih slemenih naokrog.

 Jezero Mola

 

 Cerkev v Harijah.

Sv. Barbara

Novakov mlin in brzice za njim

Po lepih travnih dolincah proti Ilirski Bistrici.

Tudi naslednjo turo začneva na Železniški postaji Ilirska Bistrica. Po cesti, ki vodi v Zabiče, zavijeva na Dolenji Zemin, prečkava glavno cesto pri Zemonski vagi, kjer prebereva nekaj zanimivosti o gradnji in pomenu ceste in razvoju premogovništva v teh krajih. V Mali Bukovici se zapleteva v pogovor z domačinko, ki pove nekaj zanimivosti o volkovih in beguncih ta čas v okolici. Vzpneva se v Studeno goro in po slemenu nadaljujeva skozi Pavlico, do križišča, kjer z ladijskim inženirjem poklepetamo o zaposlitvah. Pokaže nama pot v Veliko Brdo, kjer morava kar dvakrat vprašati za pot, zato pa izveva njihove dnevne težave  z begunci in zdravjem. Po makadamu se spustiva v Dolenje, se peljeva 500 m po glavni cesti in se hitro na prvem možnem izvozu zapeljeva v Jelšane. Ogledava si vas, najdeva lepo cesto v Novokračine. Na vzponu nama je vroče, pri spustu v Novokračine in naprej v Sušak pa mraz. Spet se vzpneva in spustiva, to pot v Zabiče, kjer skreneva desno še na ogled vasi Podgraje in Kuteževo v področju, ki ga imenujejo Kočarija. Sledi samo še nekaj km ravno do izhodišča. To pot je kilometrov nekaj več, 48,6 km, pa tudi višincev se je kar nekaj nabralo. A kraji so lepi, domačini prijazni, domačije skromno in večinoma zelo lepo urejene, z veliko ljubezni, pozornosti in iznajdljivosti.

 Križišče pred Malo Bukovico s pogledom na Snežnik.

V Sušaku.

Izhodišče za tretjo turo je Prem. Gori, doli po slemenu skozi vasi Čelje, Prelože in Pregarje dospeva v Zajelšje in pri sv. Barbari na kolovoz, ki ga že poznava od prvega dne. Skozi Brce in mimo Novakovega mlina v Smrje in v lahnem vzponu z izrednimi razgledi na vse strani na izhodišče. Prevoziva 26,5 km, počasi, občudujoč razglede in poglede.

 Pregarje

Brkini so veljali za zeleno oazo Krasa. Gojili so vinsko trto, negovali gozd, kopali premog in tihotapili. To slednje priznajo vsi, saj je območje od nekdaj mejno in ponuja za to dejavnost ugodne pogoje. Danes jih zaraščajo gozdovi nekakovostnega lesa, ki zadržujejo vlago. Vinske trte ni več, gojijo sadje, v pretežni meri slive in jabolka. Le nekateri travniki so pokošeni, krmo odvažajo v luko Koper in Trst. Le redki se ukvarjajo z živinorejo, kravice so prava redkost. Omamno diši v tem času bezeg, jasmin, akacija, cveti materina dušica. Kjer ni razgledov, so vonjave. Povsod so tudi prijazni domačini, kleni, delovni in prežeti s spomini. Hvaležni, da kdo postoji in prisluhne njihovim zgodbam iz polpretekle zgodovine in današnjega vsakdana.