Od Krimmla do Weisbacha s kolesom 1.del

Kolesarsko pot po Visokih turah sem načrtovala že večkrat, pa me je vselej nekaj zadržalo. Tudi letos začetek ni bil obetaven, a nekaj malega poti mi je vendarle uspelo prekolesariti. 

Tauernradweg se prične v mali vasici Krimml, ki leži na nadmorski višini 1067 m. Znana je po slapu, ki je s svojimi 380 m med najvišjimi v Evropi. V treh kaskadah ga ustvari Krimmler Ache, ki na prepadni rob priteče po istoimenski dolini izpod ledenika pod Dreiherrn- in Simonyspitze.

Ko prispem v Krimml, se zapeljem proti prelazu Gerloss in na razgledni točki prisluhnem bučanju vode in občudujem naravo, ki ji uspe pričarati najlepše prizore. S parkirišča nižje od razgledne točke me pot pripelje pod zgornji slap. Bučanje in svežina me vso prevzameta. Vzpenjam se po lepo urejeni poti v zahtevnem terenu. Ko ga zagledam, samo obstojim in zavoljo mogočnosti prizora kar zadržim dih.

Nadaljujem z vzponom. Pot zgledno vzdržuje avstrijska planinska zveza, saj poteka v res zahtevnem svetu.

Mestoma se pot povsem približa slapu. Ko dosežem njegov vrh, se pred menoj odpre lepa dolina, ki je polna različnih zvokov, ki jih ustvarja Ache.

Kar nadaljujem s hojo, ne morem, da ne pokukam naprej v ta prelepi svet voda in hribov.

Dolina je še vsa v senci in hodim vsaj eno uro, ko sonce obsije bližnje in daljne vrhove.

In prav vesela sem, ko doseže tudi pot, po kateri hodim. 

Prispem do Krimmler Tauernhaus in skušnjava po nadaljevanju poti je velika, čeprav me v dolini čaka kolo. Korak namerim proti Rainbachsee, do katerega je še 2 uri in pol hoda. Popoldan so napovedane nevihte. Lepa pot me popelje skozi gozd, se strmo vzpne do pasu ruševja, kjer me pričaka sladko presenečenje.

Odprejo se tudi razgledi na visoke gore, ki kraljujejo na koncu doline.

A dogajanje na nebu mi ni nič všeč, vreme krepko prehiteva napoved. Ko dosežem ožji pas Nacionalnega parka Visoke ture na višini 2100m, se obrnem in odhitim proti dolini. Seveda se občasnemu ustavljanju zaradi sladkih borovnic ne morem upreti. Tudi drugi motivi me zadržijo😊

Od koče navzdol pa le pohitim, a me ploha ujame, še preden dosežem začetek zgornjega slapu. Nato se ponovno zvedri nebo.

Spuščam se ob zgornjem slapu

Na planini Schonangerl se tok malo umiri, da potem z vso silovitostjo uprizori srednji del.

Ob spodnjem slapu pohitim na vsako razgledišče. Voda in sonce rišeta mavrične barve.

Da se lahko vrnem na izhodišče, se povzpnem ob spodnjem in srednjem slapu do poti, na kateri sem začela današnje potepanje. Do avta pritečem s prvimi kapljami. Razbesni se silovita nevihta, ki preglasi bučanje slapov.

Naslednji dan zapeljem kolo do Železniške postaje v predmestju Krimmla, z avtom pa se zapeljem do Mitersilla. Z avtobusom se vrnem po kolo in pričnem s kolesarsko turo. Na relaciji od Krimmla do Mitersilla namreč lokalni vlak od leta 2019 ne vozi več, ker je neurje močno poškodovalo progo. Avtobus ima le 2x dnevno prikolico za prevoz koles. 

Kolesarska pot zvesto sledi reki Salzach skozi slikovite vasice, čez travnike in gozdove.

Po nevihti in nočnem dežju je ozračje zelo sveže. Meglice pred menoj odstirajo pokrajino.

Nebo se zjasni, a ko prikolesarim do Mitersilla, se oblaki ponovno zbirajo. Ustavim se na informacijskem uradu, si ogledam slikovit trg in privoščim kavo in posladek.

Odločim se za nadaljevanje poti s kolesom. Daleč od prometnic, večji del tudi daleč od vasi, čez travnike in polja prikolesarim 

v Kaprun. Gneča tam je nepopisna in le pohitim ob robu, ujamem senzorično in romantično pot, prečkam reko Salzach ter v hitrem tempu dosežem predmestje Zell am See-ja, Schuttdorf.

Ustavim kar na prvi železniški postaji in počakam na vlak. Med čakanjem na vlak prične deževati😌. S kolesom se vkrcava na Pinzgauer lokalbahn, s katerim se vrnem v Mittersil do avta.

Večer mi popestri zapora ceste, po kateri ženejo krave.