Gradiška tura

Sivo in megleno novembersko jutro. Megla je tako močna, da iz nje kar rosi. Pa mrrraz.. še za sprehod mi ni. Vesela sem, da me opravila odnesejo v drug svet. A ko pristanem nazaj in pokukam na spletne kamere, se v hipu odločim: grem iskat sonce. Mrzla sivina vztraja vse do Ravbarkomande, tam pa kot bi nekdo zaveso odstrl. Modro nebo, sončni žarki in za razliko od preteklič skoraj brezvetrje. Zapeljem se v Vipavsko dolino in prične se dvigati tudi termometer. Ko parkiram na velikem parkirišču pod Gradiško turo, kaže prijaznih 15 stopinj. Pogled v steno me razveseli, vsa je obsijana s soncem in ozaljšana z rdečim rujem.

Kar urno se vzpnem do začetka plezalne poti, do balkončka, do vrha prve...

in nadaljujem po bližnjici na drugo.

Kar prehitro sem pred zaključnim delom Otmarjeve zavarovane poti.

Še krajši nezavarovan del in že sem na vrhu. Poiščem najbolj osončen kotiček in uživam.

V razgledih, toploti, miru, tišini. Ni pokanja na poligonu, le sem ter tja prinese zvok avtoceste.

Še hiter in strm sestop v smeri poti, ki pelje proti cerkvici sv. Nikolaja.

In sprehod nazaj do izhodišča.

Ko stopim na parkirišče, se zadnji sončni žarki ujamejo v drevo, da kar zažari.