Nadaljujem bolj turistično, a nič manj slikovito. Tega dne se zjutraj sprehodim po urejenem nabrežju Soče.
Oblačno in mračno jutro je, jesenske barve pa kar sijejo.
Dospem do gradu v Gradišču ob Soči. Eden največjih gradov v Italiji, a žalostno propada.
Sprehodim se po trgih in ulicah mesteca, ki še spi.
Vračam se do avta po krožni poti. Jasnina proti severu obeta nekaj sonca. Zapeljem se do Krmina. Grič nad njim se že koplje v soncu.
Po ozkih ulicah se že vije vonj po svežem kruhu in kavi. Privoščim si nekaj sladkega in nadaljujem z ogledom.
Najdem pot na grič in se hitro dvignem do razgledov.
Na vrhu griča Mt. Quarin je ostanek gradu. Burje doslej nisem nisem niti čutila.
Spustim se proti cerkvi pod vrhom in nazaj v mestece po krožni poti.
Čez Brda se napotim proti Solkanu, spotoma obiščem še kostnico v Oslavii.
Nad Solkanom poiščem parkirišče s spomenikom generalu Boroeviću, ki je izhodišče za Škabrijel.
Spet naredim krožno tudi, ki mi ponudi toploto juga in mraz severa, razglede na morje in hribe.
Na vrhu stolpa sem se zadržala le kratek trenutek
Hitro sem ušla na južno stran, ki mi je ponudilo zavetje in se proti avtu spuščala v barvah zahajajočega sonca.
Še en dan za pohajanje je pred menoj in namenim se na Sabotin po južni poti. Za vzpon izberem strmo južno pot, barvito, slikovito, razgledno in toplo.
Potka vijuga med črkami, ki so še vedno zapisane pod grebenom Sabotina.
Pripelje me do cerkve sv.Valentina, kjer se odpre pogled na Sv. Goro.
Do vrha Sabotina me čaka prijetna pot po vrhu grebena. Le burja me občasno premakne z moje poti.
Z vrha nadaljujem po grebenu do koče pod vrhom in mimo nje naprej po grebenu, dokler gre.
Za sestop izberem pot, ki se prečno spušča čez celo južno pobočje Sabotina, vseskozi z lepimi razgledi na Brda. So kot mala Toskana.
Ves čas me sonce prijetno greje, ko pa stopim na asfalt in v senco na poti do avta, se moram spet zimsko obleči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar