Krog po Pokljuki

Zjutraj denem smuči v prtljažnik in se odpeljem proti Gorenjski z namenom, da se vzpnem na Koblo. Pa postaja gorenjska megla še bolj gosta od ljubljanske. Nič kaj dosti ne premišljam, na Bledu obrnem avto proti Pokljuki. Ko se vzpenjam po cesti, megla trmasto vztraja. Tudi Zatrnik je še v gosti megli, šele nad njim in ko se cesta izravna, se začenja skozi okna megle prikazovati modrina. Ustavim se kar na Mrzlem studencu. Vsenaokrog veliko snega, pobočja gora pa so skoraj gola, saj je močan veter ves sneg spihal na planine. 

S smučmi ni ovir pohajati od planine do planine. Sledim naluknjani smučini. ki me popelje v tihoto gozda.

Ne gledam na uro, ne štejem prehojenih kilometrov ne višincev, samo uživam. Ko pa se na moji levi odpre poseka, ki kaže značaj smučljivega pobočja, pa seveda zavijem z uhojene poti. Vzpenjam se počasi in v velikih okljukih, smučino potegnem tja daleč čez v desno, saj si želim užitek vzpenjanja čim bolj podaljšati. 

Prav na vrhu osvojenega pobočja lahko pokukam tudi proti Karavankam.

Pogledam zemljevid, ki mi pokaže, da sem osvojila Jerebikovec, 1375m. Pred menoj je na njem po zadnjem sneženju bil le še zajec.

Pripravim se za spust, ki pa je vse prej kot lahek, saj mi postreže z vsemi elementi turne smuke, ki si jih turni smučar želi in ne želi. Nekaj zavojev pršiča, pa prav toliko skorje, ki predira in nekaj manj ledenih plošč. Pa sem le srečno prismučala nazaj do uhojene poti, nadenem kože in nadaljujem s potepanjem. Pot me pripelje do ceste, ki vodi do spomenika. Cesta je močno razrita, zato zavijem v smeri proti planini Zajavorniki. V gozdu me že kar zebe, zato še toliko bolj uživam na sončni planini.

Ko se ogrejem in odžejam, nadaljujem čez planino in spet ujamem uhojeno pot, ki me vodi v smeri proti Rudnemu polju. A ura teče in treba bo obrniti, tema v pokljuških gozdovih pride prej. Ustavim se na razpotju, kjer se odcepi pot proti Lipanci in si privoščim še malico. Na planino se vrnem po drugi poti.

Dosežem jo na zgornjem koncu, kjer je potegnjena tekaška proga z Rudnega polja. S te strani na planino še nisem prišla in prvič opazim, da se tudi od tu dobro vidi vrh prvaka Karavank.

Sonce greje, nikamor se mi ne mudi. Opazujem kristale snega, ki se lesketajo v soncu in slike vetra.

A sence se daljšajo in posloviti se moram od planine.

Pot uberem malo po svoje in kmalu se znajdem pod Jerebikovcem, ki je bil danes moj najvišji cilj.

Ko pridem spet na pot, pa kar hitim in do avta pridem, ko je sonce že precej blizu zahodu.