Še smuk na Gummo in Matehanshohe

Tretji dan mojega mini turnosmučarskega dopusta si izberem vrh, vstran od množic turistov,  športnikov... Njegova pobočja gledam izpred hotela in so videti kar lepo pobeljena. Zapeljem se na parkirišče vaškega smučišča v vas Lessach (im Lungau), 1208m.  

Moj vrh že vidim.

Poravnam 3 eur za parkirnino žičničarju, ki mi pove, da je višje gori še eno parkirišče. Jaz vidim ob robu smučišča TS sled in se kar od tod podam navkreber. Pobočja so pobeljena prelepo, da bi spustila kakšen zavoj😀

Čez smučišče do prve kmetije, peš čez cesto in spet čez travnike do naslednje kmetije. Ponovim vajo in čez tretje travnike prispem do gozda. Za kratek čas dam smuči na ramo, nato s smučmi na nogah po lepo pobeljeni gozdni cesti napredujem navkreber. Pod seboj ugledam sankaško progo.

Skozi prelep macesnov gozd me gozdna cesta pripelje višje na sankaško progo. Jaz jo le prečkam in se zapodim strmo v breg po kolovozu, ki je kar poledenel in mi je žal, da se nisem odločila ostati na položni in sneženi cesti. 

A se kmalu spet priključim nanjo in je ne zapustim do koče Wildbachhutte, 1806m.

Nad kočo gre sled naravnost navkreber, kjer pa zmanjka snega. Zapelje me lepo zasnežen kolovoz v desno.

Pridrsam do klopce in bi se kar usedla in zaključila turo, a kaj, ko so na tej strani pobočja tako lepo in obilno zasnežena. Tudi kažipot za "Kraftplatz" vabi.

Sledi za vzpon ni, so le tiste, ki so jih zarisali smučarji pri spustu in živali pri raziskovanju.

Snežna odeja je debela in puhasta in veselje je gazit prvi - nekaj časa😉. Naenkrat zagledam pred seboj veliko poraščeno kopico. In malo naprej še eno, nato sta skupaj dve.

Pobočje pred menoj je polno kopic, nekatere so zložene tudi iz kamenja. Zavijugam med njimi, jih obidem po desni in se vzpnem nad njih.

Vzpenjam se po desnem robu, sonce se kar močno upira v strma pobočja. Odprejo se lepi pogledi na Roteck in Preber.

Dosežem visoko in dolgo pregrado, ki J pobočje gore v njenem najbolj strmem delu razdeli. Za pregrado je obilo prostora. Ne more biti drugega kot zaščita pred plazovi. Pobočje prečim visoko nad pregrado. Sonce je razmehčalo zgornjo plast snega, spodnja smučka mi večkrat zdrsne, Kar zadiham se, ko hitim in se prečno vzpenjam proti uravnavi na Z grebenu. 

In ko jo dosežem, jo z druge strani doseže tudi veter😅. Ob močnem sunku se spravim kar na kolena in se v trenutku odločim, da na tej točki na 2200 m vzpon zaključim. Pred mano je še nekaj kratkega, a strmega pobočja in uravnava do vrha. V celoti "le" 100 višinskih metrov, a močno izpostavljenih današnjemu vetru. Vrh Gumme, 2316m, bom obiskala ob drugi priložnosti.

Kar na kolenih se hitro pripravim za spust. Poiščem strmino, ki sem jo že prej ogledovala z V strani.

Pobočje je precej razrito, sonce je sneg ojužilo, sedaj velike kepe že pomrzujejo .

Sredi pobočja moram počivati. Spet sem v zavetju, zato se ogledujem vsenaokrog.

Zavijugam mimo piramid in v redkem macesnovem gozdu iščem senčna mesta, ko lahko v lepih zavojih uležanega, a mehkega snega zavriskam. To je to!😊

Sredi pobočja zavijem k znamenju. Če sem navzgor grede mislila, da so piramide energetske točke, se mi zdi, da sem sedaj našla tisto mesto, kamor me je napotil kažipot za Kraftplatz.

Vriskam še do smerokaza in klopce, ki sta že v senci, zato nadaljujem. Naredim še nekaj lepih zavojev čez travnike in se znajdem na cesti pod kočo. Šele sedaj si privoščim okrepčilo.

Dolgo ne morem sedeti, mraz priganja. Še en pogled gori in zahvala za lepo turo in odvijugam po sankaški stezi. 

Na spustu srečam oskrbnika, ki se je v dolino odpeljal po sani.

Poiščem povezavo na traso, po kateri sem se dopoldan vzpenjala. Čez travnike in smučišče so zavoji resnično taki, da jih ni za zamuditi. Le na enem delu je sonce čez dan že stopilo snežno odejo...

S parkirišča se napotim še na ogled vasi Lessach.

Ob poti proti hotelu se ustavim še v vasici Mariapfarr, v kateri je služboval Joseph Morr kot pomožni duhovnik od 1815 do 1817 leta. V letu 1816 naj bi napisal besedilo za pesem Sveta noč, ki je v našem prostoru najbolj priljubljena božična pesem. V vasi so župnijski in romarski muzej ter muzej pesmi Sveta noč...

in velika bazilika, prvič omenjena že l. 923.

V hotel se pripeljem, ko sonce poslednje žarke razlije po masivu od Hochgollinga do Gumme.

 

Poslednji dan se zbudim v oblačno jutro in nič se mi ne mudi. Odločim se, da se peljem domov čez Innerkrems, da pogledam razmere v Nockbergih. Ko se pripeljem na Schonfeld, je jasnine na nebu vedno več, pobočja pa so žalostno spihana do golega.

Smučišče ne dela in ker se obeta lep dan, nataknem pancarje in smuči in se vzpnem čez smučišče v dolgem cikcaku. Celo tu ni obilo snega in kar ga je bilo, so ga včerajšnji smučarji dobro zgladili. Grem, dokler bo šlo.... Pridem za ovinek in je lepo, 

se vzpnem do gornje postaje vlečnice, je še lepše... In nadaljujem. Vreme je vse lepše, razmere so kar dobre, kar smeji se mi...

Ko se pobočje uravna, se zaključi tudi smučarska pravljica. Smuči pustim na poslednjih zaplatah snega in odpešačim do vrha. 

Matehanshohe, 2086 m. 

Kakšni razgledi! In kako sem vesela, ko v objektiv ujamem mojo Gummo s celotnim pogorjem vse do Hochgollinga, najvišjega v Nizkih turah.

Kar stojim in se vrtim in veselim. Veselo je tudi vijuganje navzdol.

Ker je še kar nekaj dne ostalo, se ustavim v Gmundu. Velikokrat sem se že tod sprehajala, a vselej odkrijem kaj novega. To pot tri sončne ure.

Mimo gradu se namenim na križev pot, a me zapelje bolj strma potka na imenitno razgledišče nad mestom. Prepoznam nekaj gora, s katerih sem že smučala in nekaj njih, s katerih bi še..., če bi le zapadlo kaj snega. Stubeck, Faschaunereck, Bartelmann...

Spustim se strmo do Križevpotne kapele, se še enkrat razgledam...

in veselo odhitim proti domu.