Utrinki iz Vzhodne Tirolske 1.del

Že v juliju sem bila dogovorjena za plezalni tabor, a sem morala udeležbo odpovedati. Zato sem bila to pot še toliko bolj vesela, ko so se okoliščine vendarle tako izšle, da sem se ga lahko udeležila. 

Že dan poprej se odpravim na pot. Obiščem Tristacher See in se sprehodim ob njem.

Le nekaj korakov je do Zgornjega jezera (Alter See), okrog katerega pelje botanična pot. Nad jezerom se pnejo strme stene in vrhovi Lienških Dolomitov.

Nadaljujem do Passo Stalle, ki me je očaral lani. Tudi letos mi pričara posebej lepe trenutke.

Naslednji dan se zapeljem v dolino Defereggen do največjega kraja St. Jakob. Sprehodim se po lepi poti ob reki Schwarzach in pokukam v center vasi.

Odpravim se nazaj do parkirišča, kjer se snidemo s prijatelji in se po strmi poti vzpnemo v plezališče Hundskofel,

Mokra skala se kar hitro posuši in nam ponudi odlično plezanje v granitu na nadmorski višini 1540m. Komur je vmes dolgčas, se lahko odpravi na ferato. Viseči most povezuje dva veličastna skalna stolpa. 

Naslednji dan se dobimo na parkirišču pri koči Lucknerhaus, 1920m. Ker sem prehitra, se lahko ogrejem s sprehajanjem. Vzpnem se ob  Kodnitzbachu, vseskozi s prelepimi pogledi na Grossglockner.

Mraz je in skala v plezališču je še vlažna. Ko pričnemo s plezanjem, je že povsem suha. Dostop do plezališča je tokrat zelo kratek, le nekaj korakov nad parkiriščem. Kamnina je kvarcit in vsi smo navdušeni nad stopi in oprimki. Kamorkoli stopiš, karkoli primeš, drži😊. 

Opremljenih je 33 smeri vseh težavnosti, za vsakogar se nekaj najde, tudi za dva, ki gresta plezat večraztežajno smer. Ko pa sonce prikuka izza hriba in pošilja svoje vroče žarke, tudi na tej morski višini postane pošteno vroče.

Tempo plezanja se zmanjša, počitki so bolj pogosti, umikamo se v senco, ki jo nudijo macesni ob steni. Kar hitro se sence daljšajo in postane prehladno. Večer se bliža in zadovoljni z odličnim plezalnim dnem se poslovimo od te prelepe dolince.

Na povratku se ustavim ob slapu Staniska in prisluhnem njegovemu bučanju. Gore se že odevajo v večerno svetlobo.

Tretji dan spet začnem bolj zgodaj. Ustavim se ob reki Isel, nad katero je zgrajena razgledna ploščad z informativno tablo o poteku pešpoti ob tej reki (Iseltrail) od izvira v dolini Virgen do njenega izliva v Dravo. Ob poti me na obisk povabi še grad nad Lienzem.

Grad je še zaprt, sprehodim se po grajskem vrtu.

Povzpnem se do kapelice, od koder se odprejo pogledi na Lienz

poletno sankališče, ki poteka po smučišču in

na staro gostišče s prelepim ozadjem, ki ga rišejo Lienški Dolomiti.

Z vožnjo nadaljujem na parkirišče pri gostišču Kreithof, kjer so pogledi na njih bližji.

Od tod naprej bi nas plačljiva cesta  pripeljala do parkirišča pod Dolomitenhutte, kjer se prične veliko poti v to skupino gora. Mi pa pričnemo dostop v plezališče v nenavadni steni Kinnbichla, 1098m. 

Plezališče Kreithof nam ponudi skoraj 200 opremljenih smeri v apnencu. Plezanje je povsem drugačno, kamnina pogosto zloščena do sijaja. Spominja na tisto v našem plezališču Zg. Čreta, smeri pa na tiste v G. Igu😓. Tudi vročina in utrujenost od preteklih dveh dni pomagata, da kar radi posedimo v senčki.

Po zaključenem plezanju se prijatelji poslovijo, jaz pa še malo podaljšam svoj potep😊