Križevnik

Med seboj se nismo poznale, vse pa smo poznale izredno planinko, ki je v avgustu letos v enem zamahu kljub zahtevnim in neprijaznim vremenskim pogojem prehodila slovensko planinsko pot v celoti. Spremljale smo jo na nekaterih etapah. 

Zelo smo se razveselile povabila na skupno turo. Ker je oktober mesec zlatih macesnov, je bil naš cilj Križevnik. Vreme sprva ni kazalo, da bomo videle veliko zlatega.

Do planine Poljšak in še naprej nas je spremljala visoka oblačnost, ki je macesne odela v zamolklo rumeno.

Tudi na vrhu Križevnika smo čaj popile še v senci oblačnosti,

 Šele na grebenu proti Molički peči se je oblačna tančica pričela odstirati in sonce je obarvalo macesne, da nam je srce zaigralo.

Nadaljevale smo na Zeleni vrh in se dalj časa zadržale ob razkošju razgledov.

Pot do Velikega vrha je kratka. Uživamo v vsakem koraku, ogledu, vdihu...

Navzdol gre pa vselej prehitro. Sonce nas greje, pogledi tavajo in občudujejo barve, oblike, prehojeno pot...

Ni časa za klepet, tega si v obilni meri privoščimo, ko dospemo do avtov. In še naprej...